Appeal dismissed; third party accepted rental debt via invoice when prior rental existed.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

V času, ko je tožena stranka tožeči stranki izdala naročilnico za najem vozila, je že obstojalo najemno razmerje za isto vozilo med tožečo stranko in tretjim. Naročilnica tožene stranki tožeči stranki je zato ponudba za prevzem obveznosti tretjega iz najemnega razmerja, katero pa je tožeča stranka sprejela s tem, ko je toženi stranki za najem izstavila račun.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 213.011,10 SIT s pripadki in je zato vzdržalo v veljavi 1. in 3. tč. sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. Ig ... z dne .... Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 7.500,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti sodbi se tožena stranka pritožuje in uveljavlja vse tri pritožbene razloge, predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sicer treba pritrditi pritožbenim trditvam, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi deloma zmotno povzelo trditve tožene stranke, ko je zapisalo, da je le-ta navedla, da je izdala naročilnico (priloga A7, B1) z namenom, da njen kooperant Š. najame vozilo pri tožeči stranki za čas od 26.2.1996 do 11.3.1996. Trditve tožene stranke res niso bile take.

Le-ta je namreč trdila, da je sporno naročilnico (izdana je bila dne 5.3.1996) izdala na prošnjo kooperanta za pokritje njegovega najema vozila za čas od 26.2.1996 do 11.3.1996. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje trditev tožene stranke ni povsem dosledno povzelo v izpodbijano sodbo, pa ta nedoslednost ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in je odločitev, s katero je zahtevku ugodilo, vseeno pravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno je tudi zaključilo, da je bilo z izstavitvijo sporne naročilnice vzpostavljeno obligacijsko pravno razmerje med tožečo in toženo stranko. V času izstavitve sporne naročilnice (5.3.1996) je že obstojalo najemno razmerje za najem spornega vozila Renault 5, in sicer po pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in Šabičem z dne 26.2.1996 (priloga A4). Iz dejsteva, da je najemno razmerje med tožečo stranko in Š. ob izstavitvi sporne naročilnice tožene stranke že obstajalo, je izhajala tudi tožeča stranka, saj se je sama v svojih vlogah na to pogodbo sklicevala in jo tudi predložila. Da je za isto vozilo naknadno izdala naročilnico tudi tožena stranka, med strankama ni sporno. Tožena stranka je torej z izdajo svoje naročilnice pristopila k že obstoječemu pravnemu razmerju in sicer na strani najemnika, to je na dolžniški strani.

Pristop k obstoječemu pogodbenemu razmerju pa je bil v tem primeru urejen v obliki pristopa k dolgu (451. čl. ZOR). Z naročilnico z dne 5.3.1996 je tožena stranka izrazila tožeči stranki voljo, da poravna dolg iz najemnega razmerja, zato njena naročilnica predstavlja ponudbo za sklenitev pogodbe o pristopu k dolgu najemnika iz najemne pogodbe. To ponudbo pa je tožeča stranka očitno akceptirala, saj je toženi stranki izstavila račune (glej 2. odst. 39. čl. ZOR). Med tožečo in toženo stranko je tako nastalo pogodbeno razmerje, tožena stranka je s tem vstopila nasproti tožeči stranki v zavezo poleg najemnika vozila (451. čl. ZOR). Tožena stranka takega svojega položaja za dolg, nastal v obdobju od 26.2. do 11.3.1996 ne zanika, saj sama trdi, da je dolg za to časovno obdobje tožeči stranki tudi poravnala. Tožena stranka trdi le, da se je njena zaveza oziroma njena naročilnica z dne 5.3.1996 nanašala na prej navedeno časovno obdobje. Takega njenega stališča pa vsebina predložene naročilnice tožene stranke (priloga A7) ne potrjuje. V njej namreč ni navedena nobena časovna omejitev najema. Glede na datum izdaje naročilnice in njeno vsebino ter upoštevaje, da je tožena stranka sama pojasnila, da je bila naročilnica izdana za vozilo, ki ga je Š. imel pri tožeči stranki že v najemu, je treba zaključiti, da je tožena stranka z izstavitvijo take časovno neomejene naročilnice tožeči stranki, prevzela obveznost za celotno terjatev tožeče stranke do Š. iz najemnega razmerja. Tožena stranka namreč naročilnice časovno nikakor ni omejila, zato ni podlage za njeno trditev, da je prevzela obveznost le za del dolga, to je za dolg, nastal od 26.2.1996 do 11.3.1996. Da bi se tožeča stranka lahko sklicevala na časovno omejitev dane naročilnice, bi morala to v naročilnici tožeči stranki tudi izraziti. Ni odločilno, kaj je tožena stranka imela v mislih, če tega v svoji naročilnici ni izrazila. Odločitev sodišča, s katero je toženi stranki naložilo plačilo vtoževanih terjatev je tako pravilna, pritožba pa neutemeljena. Pritožbene trditve v zvezi z datumom zapadlosti faktur s tem v zvezi s tekom obresti, so nove tditve, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odst. 496a čl. ZPP) zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrnilo in na podlagi 368. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške te pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP).