Legislator Case Law & Legislation
Sklep II Ips 214/97 ECLI:SI:VSRS:1998:II.IPS.214.97 AI generated

Appeal dismissed; new lease agreement post-judgment does not qualify as new fact for retrial under ZPP.

Case Number Sklep II Ips 214/97
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the applicant's appeal against the final rejection of a request to conclude a sales contract for an apartment. The applicant argued that a lease agreement signed after the first-instance judgment constituted a new fact under Article 421(9) of the Civil Procedure Act, which should have allowed for a retrial. The court held that because the lease was concluded after the trial date, it could not alter the outcome of the original proceedings regarding the applicant's status as a housing rights holder at the time of the trial. Consequently, the retrial request was rejected as the new evidence did not meet the legal threshold for reopening a concluded case.

Legislator headnote

AI generated

Article 421(9) of the Civil Procedure Act; A new fact for reopening proceedings must exist at the time of the first-instance trial; a subsequent agreement between parties cannot retroactively create such a fact to justify a retrial.

Keywords

AI generated
reopening proceedings new fact requirement civil procedure law retroactive effect housing rights status lease agreement timing final judgment

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Utemeljena zavrnitev predloga za obnovo postopka, ker ni novih dejstev.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožbeni zahtevek tožeče stranke proti toženi stranki na sklenitev kupoprodajne pogodbe za trosobno stanovanje št. 48 na K. v V. je bil pravnomočno zavrnjen, zavrnjena pa je bila tudi revizija proti takšni odločitvi. Tožeča stranka pa je vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 421. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku), vendar je sodišče prve stopnje njen predlog zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke proti tej odločitvi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njegovo spremembo in ugoditev predlogu za obnovo postopka. Tožnica je ves čas zatrjevala, da je bila imetnica stanovanjske pravice na stanovanju K. v V., zaradi česar ji je bila tožena stranka v skladu s privatizacijskimi določbami stanovanjskega zakona dolžna to stanovanje prodati. V pravdi zaradi sklenitve prodajne pogodbe tožeča stranka sicer ni uspela, vendar pa je že po končani pravdi dne 6.10.1993 s toženo stranko sklenila najemno pogodbo za isto stanovanje, kar dokazuje, da ji je tožena stranka položaj imetnice stanovanjske pravice priznala. To pa je po stališču tožeče stranke nov dokaz, ki bi mogel spremeniti pravnomočno odločitev glede zahtevka za sklenitev kupoprodajne pogodbe. Ponovno navaja, da ji imetništvo stanovanjske pravice na spornem stanovanju ni bilo nikoli odvzeto.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko obnovi, kadar se najdejo nova dejstva ali dokazi, na katerih podlagi bi lahko za stranko, ki predlaga obnovo, bila izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva ali dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (9. točka 421. člena ZPP). Uporaba navedene zakonske določbe ob ugotovljenih dejstvih potrjuje pravilnost izpodbijane odločitve. Na dan sojenja na prvi stopnji - 23.2.1993 - novega dejstva, najemne pogodbe s toženo stranko z dne 6.10.1993, še ni bilo. Ne glede na to - izpodbijani sklep sicer šteje navedeno ugotovitev za odločilno - pa obveljajo tudi nadaljnji razlogi, ki se nanašajo na presojo "novega dejstva" s stališča, da bi najemna pogodba med pravdnima strankama že obstajala ob sojenju na prvi stopnji. Če bi bilo tako, bi odločitev v pravdi zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe ne mogla biti drugačna. Ob uveljavitvi stanovanjskega zakona dne 19.10.1991 najemna pogodba zanesljivo še ni obstajala, zaradi česar tedaj tožnica ni bila imetnica stanovanjske pravice. Samo na omenjeni dan ugotovljeni status imetnice stanovanjske pravice bi mogel tožnici omogočiti privatizacijo spornega stanovanja. Kasneje sklenjena najemna pogodba tega statusa za nazaj ni podelila. Sklenitev te pogodbe je bila namreč stvar svobodne odločitve pravdnih strank.

Izpodbijanemu sklepu tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti tistih napak, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).