Enforcement objection dismissed for being vague, unsupported by facts, and lacking required evidence under ZIZ. The court rejected the debtor's claim that an unauthorized person negotiated with the creditor. The court ruled the objection was inadmissible due to insufficient factual basis and proof. The court confirmed the enforcement decision because the debtor failed to meet the evidentiary burden. The court held that vague allegations without specific details or evidence constitute an unreasoned objection. The court emphasized that enforcement objections must be specific and supported by documentary proof. The court found the debtor's claim of unauthorized negotiation to be unsubstantiated and therefore rejected. The court determined that the enforcement proceeding was valid despite the debtor's unsupported objections. The court concluded that the lower court correctly dismissed the objection as legally unfounded.

Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Dolžnikove trditve v ugovoru so presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Kdo je nepooblaščena oseba, ki se je dogovarjala v imenu dolžnika, dolžnik namreč ne pove, ne pove pa tudi, zakaj je zahteval odstranitev reklamnih tabel. Za svoje trditve dolžnik tudi ni predložil nobenih dokazov, kot to določa 2. odst. 53. člena ZIZ. Zato je njegov ugovor neobrazložen in ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je štelo, da je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, opr. št. Ig Ig 1999/00628 z dne 9.12.1999, neutemeljen in ga poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi (5. odst. 62. člena ZIZ v zvezi s 3. odst. 58. člena ZIZ).

Dolžnik je v ugovoru navedel, da je sklep o izvršbi neutemeljen, ker se je z upnikom dogovarjala tretja - nepooblaščena oseba, ki ni v nikakršni povezavi z dolžnikom. Šele po večkratnih opozorilih je upnik reklamne table odstranil in jih po odstranitvi tudi obdržal.

Ugovor ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je najprej preverilo, ali je dolžnikov ugovor obrazložen v smislu določila 2. odst. 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze. Kadar so navedena dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik, morajo biti zanje v ugovoru priloženi tudi dokazi, sicer se ugovor šteje za neobrazloženega in je kot tak neutemeljen. Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da se je z upnikom dogovarjala nepooblaščena oseba, ki z dolžnikom ni v nikakršni povezavi, in da je upnik šele po večkratnih opozorilih reklamne table odstranil in tudi obdržal. S tem je navedel dejstva, s katerimi je utemeljeval svoj ugovor, vendar pa so trditve v ugovoru presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Kdo je nepooblaščena oseba, ki se je dogovarjala v imenu dolžnika, dolžnik namreč ne pove, ne pove pa tudi, zakaj je zahteval odstranitev reklamnih tabel. Za svoje trditve dolžnik tudi ni predložil nobenih dokazov, kot to določa 2. odst. 53. člena ZIZ. Zato je njegov ugovor neobrazložen in ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega.

Tako so razlogi, ki so pri odločanju pritožbenega sodišča na podlagi 5. odst. 62. člena ZIZ pomembni, lahko le še tisti, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP in zadnji odst. 55. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da teh razlogov v obravnavanem primeru ni. Zato je ugovor dolžnika z dne 20.12.1999 zavrnilo kot neutemeljen in sklep o izvršbi na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo.