Criminal prosecution dismissed due to absolute statute of limitations; victim's appeal rejected as inadmissible.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the victim's appeal against the first-instance decision rejecting her prosecution as the criminal proceedings had already expired under the absolute statute of limitations. The victim argued that the trial judge committed crimes by failing to rule before the limitation period expired, but the court held that once the limitation period passes, the prosecution cannot continue regardless of the specific crime. Consequently, the appeal was rejected, and the costs were borne by the state budget.
Legislator headnote
AI generatedZKP 437. odst. 1; ZKP 277. odst. 1, 3. točka: Upon the occurrence of the absolute statute of limitations for criminal prosecution, the proceedings are no longer permissible and the prosecution must be dismissed.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba oškodovanke kot tožilke M. S. se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno ugotovilo, da je v obravnavani zadevi nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona, zaradi česar ta ni več dopusten.
[OBRAZLOŽITEV]
Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na osnovi določb prvega odstavka 437. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke M. S. zoper obd. R. J. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ) in preprečitve uradnega dokazovanja po drugem odstavku 290. člena KZ, ki sta podrobneje opisani v prvostopnem izreku. Kot razlog za tako odločitev je v obrazložitvi sklepa navedlo, da je kazenski pregon zoper obdolženca za navedeni kaznivi dejanji absolutno zastaral dne 4.5.1997. Po tretjem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona in stroški oškodovanke kot tožilke bremenijo proračun.
Proti temu sklepu se je pritožila oškodovanka kot tožilka. V pritožbi graja sodišče prve stopnje, ker pred nastopom absolutnega zastaranja v obravnavani zadevi ni razsodilo in izraža prepričanje, da je razpravljajoča sodnica s tem storila kaznivo dejanje opustitve storilca po 286. členu KZ ter kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep "kot neutemeljen zavrne, okrajnemu sodišču pa naloži, da obdolženca obsodi na primerno kazen in na povrnitev povzročene škode, ob tem pa ukrene vse potrebno v smeri izvedbe kazenske sankcije proti sodnici okrajnega sodišča".
Po preteku pritožbenega roka je oškodovanka kot tožilka podala še "dodatni predlog k pritožbi". Z njim se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, ker je bil podan izven roka za pritožbo.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno ugotovilo, da je v obravnavani zadevi nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona, zaradi česar ta ni več dopusten. Zato je v skladu z določbami prvega odstavka 437. člena in 3. točke prvega odstavka 277. člena ZKP obtožni predlog oškodovanke kot tožilke utemeljeno zavrglo.
Glede na z zakonom zagroženi kazni za kaznivi dejanji po prvem odstavku 261. člena KZ in po drugem odstavku 290. člena KZ do enega leta zapora, je kazenski pregon obdolženca za ti kaznivi dejanji po 6. točki prvega odstavka 111. člena in 6. točki 112. člena KZ absolutno zastaral v štirih letih, to je dne 4.5.1997. Vsemu temu pritožba tudi ne oporeka. V kolikor pa pritožba vseeno vztraja, da bi se naj kazenski pregon zoper obdolženca nadaljeval, pa pritožbi ni mogoče ugoditi. Po nastopu absolutnega zastaranja kazenskega pregona, le-tega ni mogoče nadaljevati, in to ne glede na to, za kaj je prišlo do zastaranja. Kar zadeva pritožbeno grajo dela sodišča prve stopnje in sodnice, ki je zadevo obravnavala, pa je potrebno povedati, da to ne more biti predmet obravnave tega pritožbenega postopka. Tovrstna pritožbena izvajanja lahko oškodovanka kot tožilka v skladu z določbo 72. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94) uveljavlja v nadzorstveni pritožbi, ki jo naslovi na predsednika sodišča ali pa na Ministrstvo za pravosodje.
Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).