Possession protection claim dismissed as tax suit; factual findings alone lack legal significance.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožba zaradi motenja posesti je dajatvena tožba in je ugotovitve in del zahtevka sama zase brezpredmeten.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v delu, v katerem naj bi se ugotovilo, da je tožena stranka, s tem, da je dne 17.3.1998 tožeči stranki onemogočila vstop v stanovanje, le-to motila v posesti pravice bivanja v stanovanju na ..., zavrglo, zavrnilo pa tožbeni zahtevek v delu, s katerim naj bi se toženi stranki naložila vzpostavitev v prejšnje posestno stanje, ter se ji prepovedalo v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posegati v tožnikovo posest.

Sodišče je tožeči stranki nadalje naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 56.490,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.10.1998 dalje do plačila, sklep o začasni odredbi opr.štev. II P 148/98 z dne 18.3.1998 pa razveljavilo.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni ali podrejeno razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. V pritožbi je navedla, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek nedopustno razdelilo in obravnavalo ločeno.

O postavljenem zahtevku v motenjskem sporu bi tako moralo odločati v celoti in v primeru, da niso podani pogoji za izrek restitucijskega ali opustitvenega zahtevka, zavrniti celoten zahtevek, ne pa o posameznih točkah odločati ločeno. Tožeča stranka nadalje meni, da je ugotovitveni zahtevek enakovreden drugim zahtevkom v motenjski tožbi in ne manjšega pomena. Tožeča stranka se prav tako ne strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča glede pravdnih stroškov in meni, da bi jih morala, kljub zavrnitvi tožbenega zahtevka, glede na določbo 156. člena Zakona o pravdnem postopku povrniti tožena stranka, ki je motenje povzročila in ki se ni držala začasne odredbe o prepovedi tega motenja. Tožeča stranka meni, da je sodišče toženo stranko in njeno protipravno ravnanje s povračilom pravdnih stroškov v bistvu nagradilo in s tem kršilo načelo pravičnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožnik s posestnim varstvom, ki ga terja, ne bi dosegel nobenega pravno legitimnega oz. pravno upravičenega cilja, saj ni niti sam več zainteresiran za vzpostavitev prejšnjega stanja. Njegov ekonomski interes za posestno varstvo je nedvomno obstajal ob vložitvi predmetne tožbe dne 18.3.1998, ko je bil tožnik še posestnik predmetnega stanovanja in ko je bila posest njegovega stanovanja s strani tožene stranke resnično motena, ni pa obstajal več v času odločanja sodišča, saj tožnik, ki se je med predmetnim postopkom odselil drugam, takrat interesa prebivati v spornem stanovanju ni več imel. Poleg tega je tožnik že s svojim dejanjem dne 23.3.1998, le šest dni po protipravnem ravnanju toženke, z vdorom nazaj v stanovanje sam vzpostavil svoje prejšnje posetno stanje, zaradi česar sodno varstvo ni bilo več potrebno. Glede na vse navedeno je sodšče prve stopnje restitucijski in opustitveni del motenjske tožbe pravilno zavrnilo. Ker ugotovitveni del deli usodo zavrnjenih delov tožbe, motenjska tožba je dajatvena tožba, mu sodišče prav tako ni moglo ugoditi. Poleg tega ugotovitev, da je bil storjen poseg v posest, ki predstavlja motenje posesti, sama zase nima nobenega pomena. Pritožbena navajanja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v primeru, da pogoji za restitucijski in opustitveni del niso podani, v celoti zavrniti, ne pa ugotovitveni del zavreči, so glede na pritožbeni interes tožeče stranke brezpredmetna.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke v pritožbi, da je glede na določbo 156. člena Zakona o pravdnem postopku upravičena do povrnitve stroškov pravdnega postopka. Navedena določba res pravi, da je dolžna stranka, ne glede na izid pravde, povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, vendar ta odločba ureja povrnitev t.i. separatnih stroškov, stroškov povzročenih zaradi procesnih ravnanj stranke.

Ker je glede na vse navedeno sodišče druge stopnje ugotovilo, da je prvostopna odločitev v celoti pravilna in zakonita, je na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemejleno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.