Appeal granted; appeal dismissed due to late tax payment after statutory deadline expired.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the appeal, quashing the first-instance decision and remanding the case for a new proceeding. The appellant argued that the court erred in dismissing their enforcement request after paying the required court tax within the extended 15-day period. The court ruled that the statutory provision creating a presumption of withdrawal applies only if the tax remains unpaid after the deadline, meaning the first-instance dismissal was legally unfounded.
Legislator headnote
AI generated4. odst. 40. člena ZIZ; Zakon o izvršbi in zavarovanju; zakonska domneva o umiku predloga za izvršbo velja le, če taksa ni plačana po izteku naknadnega roka.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
[JEDRO]
Določba 4. odst. 40. člena ZIZ zakonsko domnevo o umiku predloga za izvršbo predvideva le v primeru, če taksa niti v naknadnem roku ni bila plačana. Upnik je dolgovano sodno takso plačal po preteku 15 dnevnega naknadnega roka. Ker pa sodišče prve stopnje glede na zamudo naknadnega roka do plačila dolgovane sodne takse izpodbijanega sklepa še ni izdalo, le-tega po plačilu sodne takse kljub določilu 4. odst. 40. člena ZIZ ne bi smelo več izdati.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo, da je predlog za izvršbo umaknjen.
Zoper sklep je upnik pravočasno vložil vlogo, ki jo je po vsebini sodišče štelo za pritožbo. Navedel je, da pošilja dokazilo o plačilu sodne takse za predlog za izvršbo po predpisih o sodnih taksah in priložil fotokopijo razčlenitve prometa denarnih sredstev APP z dne 22.7.1999. Pritožba je utemeljena.
V 4. odst. 40. člena ZIZ je določeno, da če za predlog za izvršbo ni bila plačana sodna taksa (ki mora biti plačana po predpisih o sodnih taksah), ravna sodišče s takim predlogom smiselno kot z nepopolno vlogo. Upnik na poziv sodišča prve stopnje, naj dopolni svoj predlog za izvršbo tako, da predloži sodišču dokazila o plačani taksi, navedenega ni storil. Zato je sodišče (na podlagi 4. odst. 40. člena ZIZ) štelo, da je svoj predlog za izvršbo umaknil.
Vendar pa za tako posledico v omenjeni določbi ZIZ v konkretnem primeru ni podlage. Navedena določba namreč zakonsko domnevo o umiku predloga za izvršbo predvideva le v primeru, če taksa niti v naknadnem roku ni plačana, upnik pa ne nalaga predložitve potrdila o plačilu sodne takse. Iz povratnice, pripete k listovni številki 4 sodnega spisa, je razvidno, da je upnik prejel skelp o dopolnitvi predloga za izvršbo, s plačilom sodne takse za predlog za izvršbo dne 22.5.1999, dolžno takso pa je nato plačal dne 22.7.1999, kot izhaja iz fotokopije razčlenitve prometa APP na listovni številki 9, kar je po preteku 15 dnevnega naknadnega roka.
Naknadni rok se je namreč iztekel dne 7.6.1999. Ker pa sodišče prve stopnje glede na zamudo naknadnega roka do plačila dolgovane sodne takse izpodbijanega sklepa še ni izdalo, le-tega po plačilu sodne takse kljub določilu 4. odst. 40. člena ZIZ ne bi smelo več izdati.
Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v nov postopek (po 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).