Tort claim dismissed: no damages for phone monitoring costs without proven infringement of personality rights.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the plaintiff's appeal, upholding the first-instance judgment that rejected her claim for compensation. The plaintiff argued that repeated late-night phone calls caused her distress, necessitating the installation of a call monitor, while the defendants admitted making calls but denied intent to disturb her. The court ruled that without evidence linking the calls to an unlawful infringement of her personality rights, the causal connection required for damages was not established.
Legislator headnote
AI generatedZakon o odškodninski odgovornosti; Zakon o pravdnem postopku: Compensation for property loss arising from call monitoring is only recoverable if the monitoring was causally linked to a proven unlawful infringement of personality rights.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Tožeča stranka ni upravičena do odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo predstavljajo stroški za priključitev "kontrolnika" telefonskih zvez, če ta škoda ni vzročno povezana z ugotovitvijo nedopustnega posega tožene stranke v tožničino osebnostno pravico.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.140,01 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki predstavlja stroške priključitve kontrolnika na njen telefon v zvezi s telefonskimi klici tožencev.
Tožeča stranka se pritožuje proti navedeni sodbi iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku. Tožnici naj bi nesporno nastala škoda v vtoževanem znesku. Prav tako ni sporno, da so bili telefonski klici iz stanovanja tožencev v stanovanje tožnice tudi v poznih večernih urah. Toženca sta priznala, da sta telefonirala tožnici, ni pa res, da sta jo klicala zato, da bi uredila nesoglasje glede parkiranja. Takšna nesoglasja se ne urejajo v nočnih urah in po telefonu. Tožnica je zato morala naročiti kontrolo teh klicev, da ugotovi, kdo jo kliče in vznemirja. Pri tem sploh ni pomembno ali je šlo za dva, osem ali več klicev. Po vložitvi tožbe so telefonski klici prenehali, nato pa so ponovno začeli. Vse kaže, da le toženca vznemirjata tožnico.
Pritožba ni utemeljena.
Ker gre za spor majhne vrednosti, ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev, ki se nanašajo na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve postopka (467. čl.
Zakona o pravdnem postopku). Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ker niso bili kumulativno podani vsi elementi odškodninske obveznosti. Tako zanesljivo ni dokazana vzročna zveza med ugotovljenim ravnanjem tožencev in stroški, ki so nastali tožnici zaradi priklopa kontrolnika.Tožnica ni dokazala, da so bili telefonski klici tožene stranke vsebinsko takšne narave, da bi lahko predstavljali škodljivo dejstvo. Odškodninski zahtevek v zvezi s stroški kontrolnika bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil vzročno povezan z ugotovitvijo nedopustnega posega tožencev v tožničino osebnostno pravico. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da osem telefonskih klicev v daljšem časovnem obdobju lahko uvrstimo med običajne oblike telefonske konverzacije in zato ne gre verjeti tožnici, da sta jo toženca vznemirjala na način, ki bi utemeljeval priklop kontrolnika.
Takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje ne morejo spremeniti pritožbene trditve in navedbe, ki ne predstavljajo ničesar, kar ne bi sodišče prve stopnje že upoštevalo pri sojenju. Sodišče je tako pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa tudi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je višje sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. Zakona o pravdnem postopku).