Appeal dismissed; expert opinions complement each other and do not constitute procedural violations.

Pritožba zagovornika obd. S. K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v znesku 35.000,00 SIT (petintrideset tisoč 00/100).

[JEDRO]

Nasprotij v mnenjih obeh izvedencev ni. Vsak od njiju je podal izvedensko mnenje iz stališča svoje stroke, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da si njuni izvedenski mnenji ne nasprotujeta, temveč se le dopolnjujeta.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. S. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo kazen pet mesecev zapora. Po tretjem odstavku 107. člena KZ je odredilo, da to kazen prestane v Zavodu za prestajanje kazni zapora Rogoza. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo vseh stroškov kazenskega postopka, razen povprečnine, za katero ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik. Uvodoma navaja, da uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka "in v posledici tega kršitve kazenskega zakona", kot tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, v razlogih pritožbe pa omenja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki bi naj imela za posledico "zmotno uporabo materialnega prava". Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, podrejeno pa, da spremeni odločbo o kazenski sankciji v pogojno obsodbo.

Pritožba ni utemeljena.

"Bistvene kršitve določb kazenskega postopka", so po stališču pritožbe podane, ker naj bi obstajalo nasprotje med izvedenskimi mnenji izvedencev cestnoprometne stroke in medicinske stroke, sodišče prve stopnje pa izvedencev ni soočilo in na tak način skušalo njuni mnenji uskladiti.

Z navedenim stališčem ni mogoče soglašati. V pritožbi opisano ne predstavlja prav nobene od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, pa tudi pritožba ne pove, za katero konkretno kršitev bi naj sploh šlo. Kršitve zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče. Zato je pritožba iz tega pritožbenega razloga, ki bi naj imelo "za posledico kršitev kazenskega zakona", neutemeljena.

Pač pa je citirane pritožbene navedbe mogoče razumeti kot grajo pravilnosti dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Toda pritožba tudi v tem pogledu ne more biti uspešna.

Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo ter na tej osnovi naredilo pravilne dejanske in pravne zaključke. Zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša, glede na izvajanja pritožbe pa dodaja: Nasprotij v mnenjih obeh izvedencev ni. Vsak od njiju je podal izvedensko mnenje iz stališča svoje stroke, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da si njuni izvedenski mnenji ne nasprotujeta, temveč se le dopolnjujeta. To velja tudi glede njunih odgovorov, ki so se nanašali na način gibanja oškodovanca pred prometno nezgodo.

Glede tega sta si le na prvi pogled nasprotujoči. S tem, ko je izvedenec prometne stroke pritrdilno odgovoril na vprašanje, ali je možno, da se je oškodovanec gibal na način, ki ga je opisal obdolženec (l. št. 112), ta izvedenec še ni dal tudi končnega odgovora glede te okoliščine, temveč je opravil le časovni in prostorski preizkus možnosti gibanja oškodovanca, kot ga je zatrjeval obdolženec. Zatem pa, ko je bil seznanjen z mnenjem izvedenca medicinske stroke, da poškodbe obeh nog oškodovanca kažejo, da je bil zadet direktno od zadaj, pa je izvedenec prometne stroke dopustil le možnost, da oškodovanec med hojo ni bistveno spremenil položaj telesa, temveč je le nekoliko odstopil proti levi in se je tako gibal. Če bi šel diagonalno čez cesto (kar je zatrjeval obdolženec), bi bil namreč zadet le v področje leve noge z zadnje strani (l. št.

112). Enako pa je na glavni obravnavi povedal tudi izvedenec medicinske stroke (l. št. 124). Tako sta si oba izvedenca enotna glede tega, da je bil pokojni oškodovanec zadet od zadaj, to pa izključuje zagovor obdolženca, da je pred trčenjem poševno zavil proti sredini vozišča. Zato sodišče prve stopnje obdolženčevemu zagovoru utemeljeno ni sledilo, temveč je svoje dejanske zaključke oprlo na mnenji obeh izvedencev in preostale izvedene dokaze. V njih pa je imelo ustrezno podlago za zaključek, da je obdolženec kriv za obravnavano prometno nesrečo, saj je vozil s hitrostjo, ki ni bila prilagojena danim razmeram, v posledici tega pa je trčil v oškodovanca, ga zbil po vozišču in mu prizadel take poškodbe, zaradi katerih je ta umrl.

Po obrazloženem se pokaže, da je pritožba, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji pa je pokazal, da ni prav nobenih utemeljenih razlogov za njeno spremembo v smeri pritožbenega predloga. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo prav vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo povsem primerno kazen. Ugotovljene olajševalne okoliščine, na katere znova opozarja pritožba, so prišle dovolj do izraza že pri odmeri višine kazni, za izrek pogojne obsodbe, ki jo predlaga pritožba, pa ne zadostujejo, ker za tak izrek niso podani drugi zakonski pogoji. Nasprotuje mu zlasti teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ni le v dokončnosti in nepopravljivosti njegove posledice, to je smrti oškodovanca, temveč predvsem v naravi kršitve cestnoprometnih predpisov, s katero je obdolženec povzročil to posledico, to je z vožnjo z neprilagojeno hitrostjo. Gre za eno težjih kršitev cestnoprometnih predpisov in za enega od najpogostejših vzrokov za prometne nesreče, zlasti tiste, ki jih povzročijo mladi vozniki, kar je tudi obdolženec. To pa zahteva izrek strožje kazenske sankcije, to je take, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP, povprečnina pa je bila obdolžencu odmerjena v skladu s kriteriji iz tretjega odstavka 92. člena istega zakona.