Appeal dismissed; defendant liable for 50% towing fee after authorized removal of illegally parked vehicle.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Odločitev, da ostane sklep o izvršbi v veljavi, je v skladu s pravilno uporabo materialnega prava. Toženec mora plačati 50% cene odvoza vozila, ki ni bilo parkirano v skladu z veljavnimi prometnimi predpisi in je pooblaščena oseba za to vozilo že odredila odvoz.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi istega sodišča, opr. št. I 99/00542 z dne 18.1.1999, v veljavi glede glavnice v znesku 14.250,00 SIT, glede zamudnih obresti in glede izvršilnih stroškov. Toženi stranki je hkrati naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 43.086,00 SIT.

Zoper to sodbo se pritožuje toženec in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

V pritožbi ponavlja navedbe iz ugovorov pred sodiščem prve stopnje in še dodaja nove navedbe v zvezi z vsakim izmed treh dogodkov posebej, vendar jih pritožbeno sodišče zaradi nepotrebnega ponavljanja tu posebej ne navaja, ampak zgolj odgovorja nanje v nadaljni obrazložitvi. Glede na navedeno toženec v pritožbi predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V skladu z določbo 344. čl. ZPP je bila pritožba toženca vročena nasprotni stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ponavlja dejanske trditve, ki jih je tožena stranka navajala v postopku na prvi stopnji in na katere je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi že odgovorilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in zaključki prvostopnega sodišča ter jih sprejema kot pravilne, pri čemer zaradi popolno ugotovljenega dejanskega stanja in ustrezne dokazne ocene prvostopnega sodišča ugotavlja, da nobeni dodatni dokazi v obliki zaslišanja navzočih policistov, ki jih predlaga toženec, niso potrebni.

Prvostopno sodišče je pri odločitvi o zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo, pravna podlaga zadeve je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prav Odlok o ureditvi cestnega prometa v naseljih v občini Novo mesto (v nadaljnjem besedilu Odlok).

Prvi odstavek 28. člena Odloka določa, da lahko poooblaščena oseba, ki nadzoruje promet, vozilo, ki ni parkirano v skladu z veljavnimi prometnimi predpisi in prometno ureditvijo odredi, da se odstrani z vozišča oziroma mesta parkiranja na stroške lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila. Nadalje 29. člen odloka pravi, da če lastnik oziroma imetnik pravice uporabe sam odstrani vozilo potem, ko je pooblaščena oseba že pozvala pooblaščeno organizacijo, da le ta odstrani vozilo, mora plačati 50 % cene odvoza.

V vseh treh primerih je sodišče nedvomno ugotovilo vsa potrebna dejstva, ki so bila relevantna za odločitev o tožbenem zahtevku in sicer, ali je toženec parkiral svoj avtomobil v nasprotju s predpisi in prometno ureditvijo, ali je bil odrejen odvoz nepravilno parkiranega vozila in kdo je ta odvoz odredil.

Pritožbene navedbe za dogodek z dne 7.2.1996 ko toženec navaja, da je bilo na javni cesti, kjer je parkiranje prepovedano in kjer je sam parkiral avtomobil, parkiranih tudi več drugih avtomobilov, da tam ni prometnega znaka za prepovedano parkiranje in da mu policist ni izrekel denarne kazni za nepravilno parkiranje, za odločitev o stvari nerelevantne, saj je v dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec parkiral svoj avtomobil na javni cesti, kjer je parkiranje prepovedano.

Prav tako so nerelevantne navedbe v pritožbi za dogodek z dne 27.9.1996, ko toženec navaja, da je parkiral za rumeno črto, s katero je označen del cestišča, ki je izključno namenjen za hojo pešcev, da pešci niso bili ovirani ter da so v nadaljevanju vrisani parkirni prostori, saj je bilo tudi v tem primeru nesporno dokazano, da je toženec parkiral na mestu, ki je namenjeno izključno pešcem.

Pritožbena navedba, da pri dogodku z dne 27.9.1996 ni bilo prisotnih policistov ni resnična, saj iz priloženega zapisnika o odvozum predaji in prevzemu vozila št. No 000049 (priloga A14) in žiga na njem izhaja, da je odredil odvoz avtomobila delavec Policijske postaje Novo mesto.

Za dne 8.7.1997 pa toženec sam priznava, da je parkiral na mestu, kjer je to prepovedano in navedba, da to delajo tudi drugi tega ne opravičuje in je za odločitev prav tako nerelevantna.

V vseh treh primerih je torej bilo dokazano, da je bil odrejen odvoz že pred prihodom toženca in sicer v prvih dveh primerih s strani policistov, v zadnjem primeru pa s strani komunalnega nadzornika. Čeprav je toženec za odvoz praktično na koncu poskrbel sam, je tožbeni zahtevek tožeče stranke kljub temu utemeljen, saj je bil odvoz odrejen že pred prihodom toženca na kraj dogodka, kar je skladno z 29. členom Odloka.

Zaključiti je torej, da so pritožbene trditve in s tem pritožbeni razlogi neutemeljeni, zaradi česar je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Tožena stranka je s pritožbo propadla, zato mora sama trpeti svoje pritožbne stroške.