Appeal dismissed; party must prove non-tariff costs with invoices by end of main hearing.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pravdne stroške lahko stranke priglasijo najkasneje do konca glavne obravnave, pri tem pa morajo biti stroški specificirani po vrsti in višini. Res je, da zakon ne predpisuje, da morajo biti priglašeni stroški izkazani s priloženimi računi, saj se običajno pravdni stroški priglasijo in odmerijo na podlagi veljavne OT in tarife ZST.

Če pa gre za materialne stroške, ki so nastali in se odmerjajo izven določb OT in ZST, pa jih mora stranka izkazati z računom, saj lahko v nasprotnem primeru sodišče zaradi dvoma v nastanek ali višino teh stroškov zavrne zahtevek za povračilo teh stroškov kot nedokazan in zato neutemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je toženec dolžan izprazniti stanovanjsko hišo, ki stoji na parc. št. 261/2 k.o. ter jo izročiti tožnici prosto oseb in stvari v 60 dneh. Tožencu je ob tem tudi naložilo, da mora tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 84.461,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper odločitev o pravdnih stroških v navedeni sodbi se je pritožila tožnica. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga spremembo odločitve o pravdnih stroških tako, da se ji priznajo pravdni stroški v celotnem priglašenem znesku. V pritožbi navaja, da v zakonu ni predpisano in tudi sicer ni v navadi, da bi pravdne stranke in njihovi pooblaščenci stroškovnikom prilagale račune o plačilu stroškov postopka. Tožnica res ni v obravnavanem primeru stroškovniku priložila račune za vročitev sodnih pisanj tožencu po agenciji in račun za fotokopiranje, vendar sta ta dva stroška sodišču znana iz prakse in ni imelo razloga, da bi dvomilo v višino priglašenih stroškov. Če pa je v višino priglašenih stroškov dvomilo, bi moralo tožnico pozvati, da predloži račun za vročanje sodnih pisanj tožencu po agenciji K. d.d.

in da specificira strošek za fotokopije, ker je v zapisu v stroškovniku izostala pomotoma sicer standardna navedba števila kopij in cene za eno stran. Če bi tako ravnalo, bi moralo tožnici priznati tudi stroške vročitve v znesku 26.806,00 SIT in 26.625,00 SIT ter stroške za 40 fotokopij po 60 SIT, kar znaša 2.400,00 SIT, oziroma skupaj še znesek 55.831,00 SIT pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdne stroške lahko stranke priglasijo najkasneje do konca glavne obravnave (3. odst. 164. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), pri tem pa morajo biti stroški specificirani po vrsti in višini (2. odst. 164. člena ZPP). Res je, da zakon ne predpisuje, da morajo biti priglašeni pravdni stroški izkazani s priloženimi računi, saj se običajno pravdni stroški priglašajo in odmerjajo na podlagi veljavne Odvetniške tarife in tarife Zakona o sodnih taksah. Če pa gre za materialne stroške, ki so nastali stranki in se odmerijo izven Odvetniške tarife in tarife Zakona o sodnih taksah in jih je že poravnala ter zahteva povračilo teh stroškov od druge stranke, pa jih mora stranka izkazati z računom, ki je priložen stroškovniku, saj lahko v nasprotnem primeru sodišče prve stopnje zaradi dvoma v nastanek ali višino teh stroškov zavrne zahtevek za povračilo teh stroškov, kot nedokazan in zato neutemeljen.

Stališče tožeče stranke v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje v primeru, ko stranka nastanek in višino stroškov ne izkaže z računom, sodišče pa dvomi v utemeljenost priglašenih stroškov, stranko pozvati, da v naknadno dodeljenem ji roku predloži račun oziroma druga dokazila o stroških, ni sprejemljivo. Sodišče se po uradni dolžnosti ne briga za stroške. O stroškovnem zahtevku odloči na podlagi zahtevka in podatkov, ki morajo biti predloženi najkasneje do konca glavne obravnave, ne da bi posebej razpravljalo in izvajalo dokaze o stroških. Glede na navedeno, je zato stvar stranke same, da v roku, ki je predpisan za priglasitev stroškov, priloži tudi račun ali druga dokazila za tiste stroške, o katerih sodišče ne odloča na podlagi Odvetniške tarife in tarife Zakona o sodnih taksah.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da tožeča stranka stroškov, ki jih je plačala za vročitve sodnih pisanj tožencu preko agencije za vročanje in stroškov za fotokopije dokumentacije, ni specificirala in izkazala tako, da bi sodišče prve stopnje prepričala o višini teh stroškov. V spisu je namreč le podatek, da je K.d.o.o. za nekatere storitve tožeči stranki izstavila račun (dopis z dne 22.12.1998 na list. št. 47), za druge storitve pa računa ni izstavila (dopis z dne 10.3.1999 na list. št. 61 v spisu) in višina zaračunanih in s strani tožeče stranke plačanih stroškov ni razvidna. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, saj z njo ni kršilo določb postopka, ki se nanašajo na priglasitev in odločitev o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del odločitve potrdilo (2. točka 380. člena ZPP).

Na podlagi prehodne določbe v 1. odst. 498. člena ZPP, Ur. l. RS št.

26/99 je sodišče druge stopnje v tem sklepu uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS št. 55/92.