Placing a new headstone with all names does not constitute a tort against possession.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stroške odgovora na pritožbo nosi toženec sam.

[JEDRO]

Zamenjava nagrobnega spomenika z drugim, na katerem so imena vseh tam pokopanih, ki jo z ustreznimi soglasji opravi najemnik groba, ki je sicer v soposesti več oseb, ne pomeni motenja posesti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženec tožnico motil v neposredni posesti družinskega groba s postavljenim spomenikom na pokopališču v Štepanji vasi s tem, da je 18.10.1997 odstranil dotedanji nagrobni spomenik in ga zamenjal s svojim ter tako tožnici onemogočil njegovo souporabo na način, da bi bila varovana pieteta članov tožničine družine. Posledično sta zavrnjena vzpostavitveni in prepovedni zahtevek, tožnici pa naloženo, da tožencu povrne 81.547,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožnica se proti taki odločitvi pritožuje iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov s predlogom, da se sklep spremeni tako, da se zahtevku ugodi, oz. da se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje.

Meni, da gre za nevaren precedens, na podlagi katerega bi bilo mogoče "preurediti" spomenike oz. grobove širom Slovenije. Zadeva je dosti bolj kompleksna, kot si to tolmači sodišče, zlasti ker tožilstvo pripravlja oz. je verjetno že vložilo obtožni predlog zoper toženca.

Sodišče zadevo minimalizira, ko navaja, da "lahko verjame tožnici, da je v določeni meri prizadeta". Sodišču je namreč predložila pismeni sestavek, iz katerega je več kot razvidno, da groba po motenju ne more obiskovati, posebej ker je pri tem bistven prav spomenik, ta pa stoji v njeno sramoto oz. sramoto celotne družine B. V tej zvezi predlaga zaslišanje priče M. B. Konkretno motilno dejanje je "de facto" samovoljno, saj soglasja soposestnikov toženec ni pridobil, dejanje pa mu je bilo izrecno prepovedano. Nasprotuje tudi ustavnim načelom, morali ter predpisom. Ni se mogoče sprijazniti s tolmačenjem, da s podpisom najemne pogodbe najemnik pridobi pravico razpolagati z grobom brez soglasja svojcev tam pokopanih oz.

soposestnikov. Stališče sodišča pa konkludentno negira tudi sam toženec, saj pred odstranitvijo sicer ne bi naslovil na tožnico cele serije dopisov, še manj pa ponujal poravnavo. Sklep tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Toženec je na pritožbo obširno odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevane bistvene procesne kršitve, to je odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih, pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ne najde. Ravno nasprotno, saj je prvo sodišče v obrazložitvi zelo temeljito obravnavalo prav vse okoliščine, ki predstavljajo elemente motenja posesti in prepričljivo ocenilo, da teh v konkretni zadevi ni. Izčrpne in logične prvostopenjske razloge, ki tudi že vsebujejo odgovore na pritožbena izvajanja, sodišče druge stopnje sprejema in se nanje sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. Bistvo in namen sodnega varstva v sporih zaradi motenja (so)posesti je po predpisih ZTLR, ustrezno povzetih v razlogih izpodbijanega sklepa, v tem, da se ohrani oz. zavaruje pred protipravnimi posegi obstoječe stanje stvari ali njene uporabe. V obravnavani zadevi pa, kot na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotavlja že prvo sodišče, potrebe za tako varstvo ni. Za tožnico se namreč s toženčevim povsem legalnim posegom - postavitvijo drugega nagrobnega spomenika, dotedanji način (so)uporabe groba ni prav nič spremenil. Še vedno ga, tako kot pred tem, mirno lahko obiskuje, novi spomenik pa vidno in spoštljivo označuje vse tam pokopane pokojne, kakor prejšnji. V celoti je tako upoštevana in varovana vsa potrebna pieteta. Morebitna tožničina čustvena prizadetost, ki jo poudarja v pritožbi, pa ne daje podlage za sodno varstvo zaradi motenja posesti, kot pravilno zaključuje že prvo sodišče.

Po povedanem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo (čl. 380, tč. 2 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst.

166. člena ZPP v zvezi s členom 155/1 in 381 ZPP, po katerem odgovor na pritožbo zoper sklep ni predviden.