Appeal dismissed; claim against default judgment based on unargued mistake of fact rejected.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the defendant's appeal against a default judgment entered on a confession. The defendant argued the debt amount was incorrect and questioned the calculation of interest and costs, but failed to provide specific arguments regarding a mistake of fact. The court ruled that since the defendant was served with both lawsuits and the plaintiff explained the duplicate filing during the main hearing, the conditions for a default judgment were met, and the unargued claim of mistake was invalid.
Legislator headnote
AI generatedArt. 353(3) ZPP; Art. 331(1) ZPP: A default judgment based on a confession may be challenged only for a fundamental procedural violation or if the confession was made under mistake, duress, or coercion, and any claim of mistake must be substantiated with specific arguments.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Sodba na podlagi pripoznave se na podlagi tretjega odst. 353. čl. ZPP lahko izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače.
Sklicevanje na zmoto mora biti argumentirano.
[OBRAZLOŽITEV]
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 224.169,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od zneska 109.291,00 SIT od 24.7.1996 dalje do plačila, od zneska 77.740,00 SIT od 28.5.1997 dalje do plačila in od zneska 37.138,00 SIT od 30.5.1997 dalje do plačila ter ji povrniti vse stroške tega pravdnega postopka v znesku 55.730,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.
Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da se pritožuje zato, ker se ne strinja s sodbo glede dolga, ki ga ima pri zavarovalnici 109.291,00 SIT. Sprašuje se, po kakšnem zakonu sedaj dolguje 224.169,00 SIT. Ne strinja pa se tudi s tako visokimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.
Pritožba ni utemeljena.
Sodba na podlagi pripoznave se na podlagi tretjega odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, v nadaljevanju ZPP) lahko izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. Toženec v pritožbi ne navaja, da bi sodišče prve stopnje storilo katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, ki pa je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354. čl. ZPP. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da iz toženčeve pritožbe izhaja, da se sklicuje na zmoto, saj se sprašuje, odkod je dolžan znesek 224.169,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Vendar pa toženec ne pojasni, zakaj naj bi bil v zmoti. Tožencu sta bili namreč vročeni obe tožbi, iz katerih je toženec lahko nedvomno ugotovil, zakaj tožeča stranka od njega zahteva plačilo 224.169,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 9) razvidno, da je tožeča stranka na glavni obravnavi pojasnila, da sta bili pomotoma vloženi dve tožbi za isti škodni dogodek z dne 30.4.1996 in je zato prvo tožbo, ki je bila kasneje vsebovana tudi v drugi tožbi, umaknila. Iz zapisnika je tudi razvidno, da je toženec na glavni obravnavi pripoznal tožbeni zahtevek. Ob takem stanju pa so bili podani pogoji iz prvega odst. 331. čl. ZPP za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, saj gre za pripoznavo na področju proste dispozicije strank in ne za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Odločitev o plačilu pravdnih stroškov pa je posledica odločitve o glavni stvari. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da je toženčevo neargumentirano sklicevanje na zmoto neutemeljeno in je zato pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).
Na podlagi prvega odst. 498. čl. ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99) je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92).