Appeal allowed; first instance court erred by ignoring statutory interest start date rules.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je spregledalo določbo člena 279/2 Zakona o obligacijskih razmerjih, ki pravi, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti, samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (t. im. procesne obresti).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da nalog o plačilu vsebovan v sklepu o izvršbi tukajšnjega sodišča z opr.št. I 773/97 z dne 11.7.1997, ostane v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 633.617,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.8.1996 dalje do plačila, izvršilne stroške v znesku 19.190,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.7.1997 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 23.467,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka. Iz pritožbe je razvidno, da smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem psotopku (Ur. l. SFRJ, št.

4/77-27/90 in RS, št. 55/92, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da oporeka višini dobljenega kredita, ki je bil 547.000,00 SIT.

Kredit je bil delno tudi že odplačan. Zato ugovarja na znesek dobljenega kredita in s tem tudi pripadajoče obresti.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe po uradni doložnosti v skladu z 2. odstavkom 365. člena ZPP ugotavlja, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava s strani sodiča prve stopnje ostalo dejansko stanje v sodbi nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je sicer v sodbi pravilno ugotovilo, da je tožeča sttranka dne 19.8.1996 izplačala banki znesek 633.617,00 SIT in da je ta znesek tožena stranka dolžna povniti. Napačno pa je uporabilo materialno pravo, ko je spregledalo določbo člena 279/2 Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89, v nadaljevanju: ZOR), ki pravi, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za nujihovo plačilo (t. im. procesne obresti). Ta odločba pa je sicer izjema od načela, da je anatocizem (obrestne obresti) prepovedan. Tako je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitih zamudnih obresti. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo potrebno namreč ugotoviti tudi to, kolikšen znesek v skupnem znesku 633.617,00 SIT predstavljajo obresti in kolikšen znesek glavnica in to na dan 19.8.1996, ko je tožeča stranka ta znesek plačala banki. Nato pa bi bilo šele mogoče pravilno odločiti o zahtevku glede zakonitih zamudnih obresti.

V ponovljenem postopku bo tako sodišče prve stopnje moralo pozvati tožečo stranko, da predloži dokaze o tem, kolikšen del v znesku 633.617,00 SIT predstavljajo obresti, nato pa v skladu s čl. 279/2 ZOR pravilno odločiti o zahtevku. Na pravilno uporabo mateiralnega prava mora namreč sodišče paziti po uradni dolžnosti in ga te dolžnosti ne odvže niti dejstvo, da tožena stranka za svoje trditve ni predložila nobenih dokazov.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.

l. SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS, št. 55/92.