Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep III Cp 1750/99 ECLI:SI:VSLJ:1999:III.CP.1750.99 AI generated

Appeal dismissed; debtor's unsubstantiated objections to enforcement warrant are rejected as invalid under ZIZ.

Case Number VSL sklep III Cp 1750/99
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The higher court dismissed the appeal and upheld the first-instance decision to enforce child support via wage garnishment. The debtor raised objections regarding payment history and alleged misappropriation of assets but provided no legal grounds under the Enforcement Act. The court ruled that without statutory reasons for halting enforcement, the objections are invalid and must be treated as an appeal, which was also rejected.

Legislator headnote

AI generated

54. člen ZIZ; 55. člen ZIZ: If a debtor raises no statutory grounds for objection in an enforcement objection, the objection is deemed unfounded and the higher court decides on it as an appeal.

Keywords

AI generated
enforcement objection child support enforcement wage garnishment unfounded objection ZIZ enforcement act statutory grounds appeal procedure

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik je dolžan povrniti upniku stroške odgovora na ugovor v znesku 112.000,00 SIT v roku osmih dni pod izvršbo.

[JEDRO]

Če dolžnik v ugovoru ne navede nobenega razloga, ki preprečuje izvršbo, se šteje, da ugovor ni utemeljen ter o njem odloči višje sodišče kot o pritožbi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na predlog mld. upnika za izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju z dne 17.6.1997, opr. št. II P 33/97 in na podlagi obvestil o zvišanju preživnine Centra za socialno delo zaradi izterjave preživnine za čas od 1.12.1997 do 30.6.1999 v skupnem znesku 303.797,00 SIT in v zavarovanje plačevanja preživnine za čas od 1.7.1999 do 30.6.2000 v mesečnem znesku 16.789,00 SIT, dovolilo izvršbo z rubežem dolžnikove plače.

Proti sklepu je dolžnik vložil ugovor, v katerem navaja, da naj bi bila poravnana celotna vsota preživnine, sicer pa meni, da mld.

upnica ni upravičena do celotnega zneska preživnine glede na to, da si je zakonita zastopnica samovoljno prisvojila del skupnega premoženja. Tudi meni, da predlog za izvršbo ni podpisan. Sicer pa dolžnik meni, da je iluzorno pričakovati, da bo reden plačnik preživnine, saj tudi pri B., kjer je zaposlen, plače ne dobiva redno.

Mld. upnik je odgovoril na dolžnikov ugovor ter v odgovoru prereka dolžnikove navedbe, sodišču druge stopnje pa predlaga, da zavrne dolžnikov ugovor kot neutemeljen in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvo sodišče je štelo, da ugovor ni utemeljen in ga je zato v skladu z drugim odst. 54. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

V 55. čl. ZIZ so primeroma navedeni razlogi za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki preprečujejo izvršbo. Dolžnik v svojem ugovoru, ki ga je sodišče druge stopnje obravnavalo kot pritožbo, ne navaja nobenega ugovornega razloga iz navedenega zakonitega določila, ali kakšen drug razlog, ki bi preprečeval izvršbo. Neupoštevne so dolžnikove navedbe v ugovoru, "da je bila poravnana celotna vsota", saj te trditve ne utemeljuje z nobenim dokumentom. Tudi okoliščina, da morebiti dolžnik pri svojem delodajalcu plače ne dobiva redno, ni zakoniti razlog, ki bi preprečeval izvršbo. Povsem brezpredmetna pa je dolžnikova navedba, da naj bi si zakonita zastopnica mld. upnika samovoljno prisvojila del skupnega premoženja. To vprašanje mora dolžnik urediti neposredno s samo zakonito zastopnico in morebitne terjatve proti njej ne more poračunati s svojo preživninsko obveznostjo, ki jo ima do mld. upnika. Glede na povedano je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor pravilno štelo za neutemeljen, iz istega razloga pa je tudi pritožbeno sodišče dolžnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.