Appeal dismissed; parties must share expert costs equally per ZPP provisions despite applicant's poverty.
Legislator summary
AI generatedThe Second Instance Court dismissed the appeal, upholding the first instance court's order for both parties to share expert witness costs equally. The appellant argued she lacked funds due to receiving social assistance and requested the entire burden be shifted to the opposing party. The court rejected this, noting that the initial judgment already accommodated her financial situation by allowing installment payments, and that current hardship does not justify overturning a legally binding cost allocation.
Legislator headnote
AI generated249. člen ZPP; When a final judgment allocates expert witness costs equally between parties, an appeal based solely on the appellant's current financial inability to pay does not constitute a valid ground for modification.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Glede povračila stroškov in nagrade za izvedenca veljajo smiselno določbe drugega in tretjega odstavka 249. člena ZPP.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da sta pravdni stranki dolžni nositi stroške izvedenke A. v znesku 86.352,60 SIT, vsaka do 1/2 in jih poravnati v šestih mesečnih obrokih.
Proti sklepu se pritožuje toženka ter v pritožbi navaja, da nima toliko sredstev za življenje, da bi lahko plačala na njo odpadajoči del izvedenskih stroškov, saj sicer prejema socialno pomoč. Toženka sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni izpodbijani sklep in vse stroške izvedenskega mnenja naloži v plačilo tožeči stranki.
Pritožba ni utemeljena.
Obveznost, da vsaka stranka nosi polovico stroškov izvedenskega mnenja, je bila pravdnima strankama naložena s pravnomočnim sklepom prvega sodišča z dne 9.10.1998. S tem sklepom je bilo naloženo pravdnima strankama, da sta dolžni povrniti stroške izvedenskega mnenja v šestmesečnih obrokih potem, ko bo izdan dodatni sklep o višini izvedenskih stroškov. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje le realiziralo prej omenjeni sklep, katerega toženka ob njegovi izdaji ni izpodbijala. Toženkino sedanje finančno stanje ne more biti razlog, ki bi utemeljeval prevalitev njenega bremena izvedenskih stroškov na tožnika. Toženkine materialne razmere je prvo sodišče upoštevalo že s tem, da ji je omogočilo povrniti na njo odpadajoči del izvedenskih stroškov v šestih mesečnih obrokih. Iz povedanih razlogov je bilo treba toženkino pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.