Tenant's appeal dismissed; employer terminated tenancy under Section 53 of Housing Act after employment ended.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the tenant's appeal, upholding the first-instance judgment that terminated the tenancy agreement. The tenant argued no formal lease existed and that the employer's regulations did not permit termination upon job loss, but the court found a tenancy was realized under Section 53 of the Housing Act. Consequently, the court ruled that the employer's right to terminate arose automatically when the employment relationship ended, regardless of the lack of a written contract.
Legislator headnote
AI generated53. člen SZ; 6. odstavek 53. člena SZ: Lastnik službenega stanovanja lahko odpove najemno pogodbo najemniku, ko mu delovno razmerje pri lastniku preneha, kar ustvarja pravico do odpovedi brez sklenitve pisne pogodbe.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Določba 53. člena SZ ureja primere, ko lahko najemniku lastnik odpove najemno pogodbo.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da se odpoveduje najemno razmerje za 2,5-sobno stanovanje št. 34 v 6. nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani, T. 21, ki je nastalo na podlagi odločbe Ministrstva za obrambo o dodelitvi službenega stanovanja št. 362 - MŠ/6351 z dne 29.7.1992 ter da je tožena stranka dolžna izprazniti to stanovanje in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči njene pravdne stroške v znesku 203.468,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka ter zatrjuje nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.
Navaja, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določila 53. člena Stanovanjskega zakona, glede na nesporno dejstvo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena najemna pogodba. Dejstvo, da je bilo to stanovanje dodeljeno tožencu na podlagi pravnomočne odločbe z dne 29.7.1992, tožeča stranka pa ni sklenila s tožencem najemne pogodbe, je tolmačiti tako, da nosi posledice za opustitve nesklenitve najemne pogodbe tožeča stranka sama. Glede na vloženi zahtevek L. Š. o odkupu predmetnega stanovanja tožena stranka meni, da bi bila za tožbo legitimirana eventuelno le L. Š. in ne tožeča stranka. Prvostopno sodišče v zvezi z ugovorom tožene stranke, da Pravilnik o službenih stanovanjih ne predvideva kot razlog za odpoved najemne pogodbe prenehanje delovnega razmerja delavca, ni navedlo razlogov, zakaj tega ugovora ne sprejema.
Pritožba ni utemeljena.
Med pravdnima strankama ni bila sklenjena najemna pogodba v skladu z določbo 40. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Tožena stranka pa ne more razlagati tega dejstva tako, da ima zato navkljub ostalim okoliščinam pravico uporabljati sporno stanovanje. V konkretnem primeru je pravna podlaga določba 53. člena SZ, ki izrecno ureja primere, ko najemniku lahko lastnik odpove najemno pogodbo.
Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo glede 6. odstavka navedene določbe, ki je pravni temelj zahtevka na odpoved najemnega razmerja v primeru, ko gre za službeno stanovanje in ko najemniku delovno razmerje pri lastniku službenega stanovanja preneha. Sporno stanovanje je v odločbi o dodelitvi z dne 29.7.1992 izrecno opredeljeno kot službeno stanovanje, kar očitno ni sporno, tožencu pa je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo z dnem 23.10.1996. Najemno razmerje je realizirano, v izogib ponavljanju pa pritožbeno sodišče v celoti tudi v ostalem sledi razlogom, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z razlogi sodbe sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije tožeče stranke. Lastnik spornega stanovanja je tožeča stranka, dejstva o tem so v sodbi v zadostni meri razčiščena in obrazložena ter zgolj zahtevek Š. L. za odkup tega stanovanja po določbah SZ o privatizaciji stanovanj, ne predstavlja odlage za drugačno sklepanje oziroma odločitev sodišča. Enako velja glede očitka v pritožbi, da sodišče ni upoštevalo določil pravilnika tožeče stranke o službenih stanovanjih. Pravna podlaga za odločitev v tej zadevi so določbe SZ, ne pa določbe omenjenega pravilnika, kar ugotavlja tožena stranka sama v navedbah odgovora na tožbo.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ob tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).