Temporary injunction denied because the alleged corporate restructuring does not endanger future enforcement of a monetary claim.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the plaintiff's appeal, upholding the first-instance court's rejection of a temporary injunction. The plaintiff argued that the defendant's potential capital restructuring would prevent the valuation of assets transferred to NLB d.d., thereby hindering future enforcement of an indemnity claim. The court ruled that the plaintiff failed to demonstrate the subjective danger required by law, as the alleged restructuring would not obstruct the realization of a monetary debt. Consequently, the court held that other procedural instruments are available to protect the plaintiff's interests if they cannot prove the restructuring will harm enforcement.
Legislator headnote
AI generated270. člen ZIZ; 338. člen ZPP: A temporary injunction is only justified if it secures future enforcement; therefore, a request for such an order is unfounded when the alleged corporate restructuring does not endanger the realization of a monetary claim.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Namen začasne odredbe je zavarovanje bodoče izvršbe, zato je predlog za izdajo začasne odredbe, ki ne služi realizaciji upnikove terjatve, neutemeljen.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero tožnici predlagata, da sodišče drugotoženi stranki prepove kakršnokoli kapitalsko ali lastninsko preoblikovanje, dokler ne bo nesporno določena višina kapitala, ki je bil prenešen na NLB d.d. v juniju 1994 in s tem tudi ugotovljena vrednost prenešenega kapitala, ki bi odpadel na eno delnico, oziroma s katero tožnici predlagata, da se zaznamba prepovedi vpiše v sodni register, prvotoženi stranki, ki se je z zakonom razglasila za lastnika NLB d.d., pa tudi prepove kakršnokoli lastninsko razpolaganje z njeno lastnino, zlasti odtujitev ali obremenitev premoženja.
Proti navedenemu sklepu se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338 čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da predlogu ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje. Gre namreč za odškodninski zahtevek, katerega temelj je Zakon o obligacijskih razmerjih v povezavi s 4. odst. 68. čl. Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur. l.
RS, 30/98). Res je, da so bile izgube in potencialne izgube pri LB d.d. na dan 24.1.1993, ko se je uvedla sanacija, približno 80 miljard SIT, vendar tožnici nista bili le delničarki jamstvenega sklada, ampak celotnega delničarskega premoženja, tega pa je bilo približno 224 miljard SIT. Zaključne otvoritvene bilance, ki bi se morale narediti na dan 27.7.1994, niso bile izvedene. Dovolj verjetno je izkazano dejstvo, da bi s privatizacijo, dokapitalizacijo ali kakršnimikoli drugimi statusnimi spremembami bilo onemogočeno ocenjevanje in vrednotenje tistega dela premoženja, katerega je drugotožena stranka prevzela kot "by pass" banka od Ljubljanske banke d.d.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnici nista izkazali pogoja iz 2. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, to je subjektivne nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.
Z začasno odredbo se dolžniku prepovedo določene aktivnosti, naravnane na to, da se obstoječe dejansko stanje ne spremeni na škodo upnika, s čimer se zavaruje uspešnost poznejše izvršbe na podlagi naslova, ki ga ob izdaji začasne odredbe še ni. Tožeča stranka ne zatrjuje nobenih takšnih dejanj tožencev, ki bi onemogočala ali oteževala bodočo izvršbo. Iz v tožbi navedene verige dejstev, tožeča stranka izpostavlja zlasti lastninsko preoblikovanje drugotožene stranke, zatrjevana posledica, to je onemogočanje bodoče izvršbe, ne izvira. Z drugimi besedami povedano, preoblikovanje drugotožene stranke ne more vplivati na uspešnost prisilne izterjave denarnega zahtevka tožeče stranke. Skleniti je torej mogoče, da uveljavljana začasna odredba ne more zagotavljati realizacije upnikove denarne terjatve, zato je predlog tožeče stranke neutemeljen.
Če pa tožeča stranka meni, da v normalnih procesnih okoliščinah glede na zatrjevano preoblikovanje drugotožene stranke v kasnejši fazi postopka ne bo mogla dokazati zanjo ugodnih pravnorelevantnih dejstev, so ji za zavarovanje njenih interesov na voljo drugi procesni instrumenti (264. čl. ZPP), ne pa institut začasne odredbe.
Ker niso podani ne razlogi, iz katerih odločbo izpodbija tožeča stranka in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl.
ZIZ).