Paternity admission voidable due to mistake, but claim barred by one-year subjective and three-year objective limitation periods. Claim dismissed.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe first-instance court rejected the plaintiff's claim to declare a paternity admission invalid due to mistake and fraud, ordering the plaintiff to pay legal costs. The plaintiff appealed, arguing a DNA test could prove paternity, but the appellate court found the claim time-barred. Although the plaintiff did not raise a procedural defect regarding the court's failure to examine the statute of limitations, the court ruled that the right to challenge the voidable act had expired under the ZOR. Consequently, the court dismissed the appeal and confirmed the first-instance judgment.
Legislator headnote
AI generated61., 65., 112. člen ZOR; 117. člen ZOR; 368. člen ZPP: A voidable legal act based on mistake or fraud cannot be challenged after the expiration of the subjective one-year period from knowledge of the defect or the objective three-year period from the act's conclusion.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Izjava o priznanju očetovstva, ki je obremenjena z napako volje, je izpodbojna (61., 65., 112. člen ZOR). Vendar pa pravica zahtevati razveljavitev izpodbojnega pravnega posla preneha v prekluzivnih rokih iz 117. člena ZOR.
[OBRAZLOŽITEV]
Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev, da je izjavo o priznanju očetovstva ml. prve toženke pri Centru za socialno delo v Sevnici podal v zmoti in zaradi prevare druge toženke ter je zato ta neveljavna. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 36.674,00 SIT s pripadki.
Proti sodbi se je tožnik pravočasno pritožil, razlogov za pritožbo ni navedel, navaja pa, da ima pravico do DNA preiskave, na podlagi katere bi ugotovil, ali je oče prve toženke.
Pritožba ni utemeljena.
Tožeča stranka v tožbi trdi, da je njena izjava o priznanju očetovstva mladoletne prve toženke obremenjena z napako volje, ker jo je tožnik podal v zmoti, oziroma je bil s strani druge toženke prevaran. Izjava o priznanju očetovstva, ki je obremenjena z napako volje, je izpodbojna (61., 65. 112. člen ZOR). Vendar pa pravica zahtevati razveljavitev izpodbojnega pravnega posla preneha s potekom enega leta, ko se je zvedelo za razlog izpodbojnosti (subjektivni rok). V vsakem primeru pa ta pravica preneha s potekokm treh let od dneva, ko je bil pravni posel sklenjen (v obravnavanem primeru podana tožnikova izjava o priznanju očetovstva - objektivni rok). Ker je tožnik podal izjavo o priznanju očetovstva 13.4.1998 (priloga A3), je materialnopravno pravilno stališče prvega sodišča, da je objektivni 3-letni prekluzivni rok za izpodbijanje potekel že zdavnaj pred vložitvijo tožbe (6.7.1998). To bi sicer glede na določbo 1. odst.
282. člena ZPP/77 narekovalo zavrženje tožbe in ne zavrnjenje tožbenega zahtevka s sodbo, a ker pritožnik te kršitve določb postopka ne uveljavlja, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, ker ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka, ne more upoštevati (354., 365. člen ZPP/77).
Ker je pravica uveljavljati neveljavnost izjave o priznanju očetovstva zaradi poteka z določbo 117. člena ZOR predpisanega roka potekla, niti prvo niti pritožbeno sodišče ne moreta in ne smeta obravnavati tožnikovih trditev o tem, da je izjava o priznanju očetovstva podana v zmoti oziroma zaradi prevare, kar bi lahko dokazala predlagana analiza po metodi DNA.
Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. člena ZPP.