Appeal dismissed; sublease contract must meet SZ Art. 149 conditions for right to purchase.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the appellant's appeal, upholding the first-instance judgment that rejected the claim for a purchase agreement under the Housing Act. The appellant argued the sublease contract was invalid due to the sublessee's non-residence, but the court found the contract clear and the sublessee had occupied the entire apartment for over two years. Consequently, the court ruled that both statutory conditions for the right to purchase were satisfied, making the first-instance decision correct.
Legislator headnote
AI generated149. člen Stanovanjskega zakona; 1. in 2. odstavek 99. člen Zakona o obligacijskih razmerjih: For a right to purchase under the Housing Act to arise, a sublease contract for the whole apartment must be signed and the sublessee must have occupied the entire property for more than two years.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Za pridobitev pravice do odkupa stanovanja na podlagi 149. čl. SZ sta morala biti ob uveljavitvi zakona izpolnjena oba predpisana pogoja : 1) da je bila sklenjena podstanovalska pogodba za celotno stanovanje, zaradi česar je imetniku stanovanjske pravice ta pravica prenehala po 1. odst. 58. čl. ZSR in 2) da je podstanovalec celotno stanovanje uporabljal več kot dve leti.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna skleniti z njim kupoprodajno pogodbo, s katero mu bo po določbah Stanovanjskega zakona prodala dvo in pol sobno stanovanje v ulici P. 6 v kraju L. za kupnino 972.704,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške. Ob tem je tožniku naložilo, da mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 47j.530,00 SIT.
Zoper to sodbo se je pritožil tožnik zaradi bistvne kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbo 149. čl.
Stanovanjskega zakona - v nadaljevanju SZ, čeprav je jasna.
Podstanovalec ima vse pravice kot bi jih imel imetnik stanovanjske pravice, če stanovanje ne bi v celoti oddal v podnajem. Tudi podstanovalska pogodba je jasna. V prvih dveh točkah je namreč navedeno, da mu M. O. odda za nedoločen čas celo stanovanje. Nikjer ni navedeno, da bi M. O. tudi souporabljala to stanovanje ali vsaj sobo v njem. Zaslišan kot stranka pa je tožnik tudi povedal, da je M. O. živela v kraju O. in da v stanovanju v kraju L. dejansko ni prebivala, pač pa je imela v stanovanju le še nekaj svojih stvari.
Nesprejemljivo je tudi pojasnilo, ki mu ga je sodišče prve stopnje dalo na koncu sodbe. Da je podstanovalska pogodba bila sklenjena v nasprotju z zakonom in pravilnikom in da naj bi bila v posledici tega njegova vselitev nezakonita, ni trdil on pač pa je trdila tožena stranka v odgovoru na tožbo.
Pritožba ni utemeljena.
Po določilu 1. odst. 99. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo.
Če pogodba ni povsem jasna, pa se v smislu 2. odst. 99. čl. ZOR z drugimi dokazi ugotavlja prava volja pogodbenih strank. Vsebina obravnavane pogodbe ni jasna, saj je 2. točka podstanovalske pogodbe v nasprotju s 3. in 4. točko te pogodbe. V 2. točki je sicer res navedeno, kot zatrjuje tožnik v pritožbi, da M. O. odda tožniku kot podstanovalcu celo stanovanje za nedoločen čas.