Appeal allowed: Court held plaintiff need not specify penalty amount in interim order request; court determines it.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe first-instance court dismissed the plaintiff's request for an interim order because the plaintiff failed to specify the monetary penalty amount. The plaintiff appealed, arguing that the court incorrectly applied procedural rules by requiring the plaintiff to define the penalty rather than the court itself. The appellate court agreed, ruling that the law explicitly grants the court the authority to determine the penalty amount when issuing such orders, thereby validating the plaintiff's amended request.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), 273. člen; 226. člen: When granting an interim order to prohibit property changes, the court must determine the monetary penalty for violation, not the applicant.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.
[JEDRO]
Višine denarne kazni zaradi uresničitve prepovedi spreminjanja stvari, na katere meri terjatev, upniku ni treba navesti v predlogu za izdajo začasne odredbe, ampak jo določi sodišče.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe z naložitvijo tožencema, da takoj prenehata z gradbenimi in adaptacijskimi deli v pritličju hiše na parc. št. 1044/2 k.o. ter v primeru neizpolnitve z izrekom denarne kazni. Ocenilo je namreč, da tožnik kljub pozivu predloga ni zadostno dopolnil, ker ni navedel višine denarne kazni kot predlaganega izvršilnega sredstva.
Tožnik se proti sklepu pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se spremeni tako, da se začasna odredba izda, oz. da se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo določila 226. člena ZIZ, po katerih tožnik lahko le predlaga kaznovanje, višina kazni pa ni v njegovem prostem razpolaganju, temveč gre za oficialno dejanje sodišča. Na to nakazuje 3. odstavek tega člena, po katerem sodišče po uradni dolžnosti opravi izterjavo kazni. Ta tudi ne pripada tožniku, temveč proračunu sodišča.
Pritožba je utemeljena.
V obravnavani zadevi je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Tovrstne odredbe ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 273. členu. Konkretno torej tožnik hoče doseči prepoved tožencema, da na solastni nepremičnini karkoli spreminjata. V primeru take vrste začasne odredbe v smislu 3. točke 1. odstavka 273. člena ZIZ pa po izrecni določbi 2. odstavka tega člena sodišče določi s sklepom, s katerim izda odredbo, tudi denarno kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z 2. odstavkom 226. člena ZIZ. Pritrditi je torej treba pritožbenemu stališču, da odmera denarne kazni ni v razpolaganju stranke, pač pa v pristojnosti sodišča, ki kazen izreče v okviru zneskov, določenih v 2. odstavku 226. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožnik po sodnem pozivu svoj predlog za izdajo začasne odredbe v zadostni meri dopolnil z navedbo izvršilnega sredstva, to je izrekom denarne kazni.
S tem pa je predlog za obravnavanje sposoben in ni podlage za njegovo zavrženje po 4. odstavku 108. člena ZPP (v zv. s členom 15 ZIZ). V skladu z določilom 3. točke 365. člena ZPP (v zv. s členom 15 ZIZ) je zato izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v nov postopek, v katerem bo moralo o tožnikovem predlogu odločiti.
Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.