Court dismisses creditor's valuation claim, ruling valuation of missing property must be done by judge, not creditor.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Ocenitev stvari, ki jo mora dolžnik izročiti upniku, pa ne pri njem, ne pri kom drugem niso bile najdene, mora opraviti sodišče, ne pa upnik. Upnik lahko le predlaga, da sodišče oceni njihovo vrednost.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče ocenilo vrednost lovske trofeje rogovja jelena, ki je predmet izročitve po sklepu Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. I 97/1176 z dne 18.11.1997. Dolžniku je naložilo, da v roku 15 dni po prejemu tega sklepa upniku poravna na njegov račun znesek 100.000,00 SIT, da ne bo izvršbe.

Zoper ta sklep se pritožuje dolžnik. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge po členu 353 ZPP in predlaga, da se sklep spremeni in zavrne zahteva upnika za ocenitev dolgovane premične stvari oziroma podrejeno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v dopolnitev postopka sodišču prve stopnje. Navaja, da je 7.11.1994 dolgovano trofejo izročil upniku in zato tudi prejel potrdilo. Na podlagi sklepa organa upnika pa je bila dolžniku ta trofeja dne 4.3.1999 vrnjena. Zahtevek za izročitev trofeje je torej neutemeljen, saj je bila vse od 7.11.1994 dolgovana trofeja pri upniku, ki pa jo je nato prostovoljno vrnil dolžniku. Postopek o izvršbi, ki je bil v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov že izveden, je v preostalem delu torej neutemeljen. Nadalje pa dolžnik tudi navaja, da je ocena dolgovane trofeje neutemeljena in nerealna. Iz samega sklepa ni razvidno, kako je sodišče prišlo do ocene te vrednosti in se sklep tudi ne da preizkusiti. Iz potrdila Lovske zveze S. z dne 25.5.1999 pa je razvidno, da se tovrstne trofeje ne ocenjujejo po ceniku odstrelov, saj so te cene neprimerno višje kot pa cene trofej povožene ali najdene divjadi, ki se ocenjuje na podlagi teže od 3.000,00 do 5.000,00 SIT za kilogram. Sklep je zato tudi v tem delu neutemeljen.

Pritožba je utemeljena.

Odveč je vsako razglabljanje o tem, ali je dolžnik upniku trofejo vrnil ali ne, kajti potrdilo o prevzemu trofeje je bilo izdano dne 7.11.1994, sodba, ki predstavlja izvršilni naslov pa je bila izdana dne 24.10.1996 in potrjena s sodbo pritožbenega sodišča z dne 5.3.1997. Po tej sodbi je torej dolžnik dolžan trofejo vrniti. Vsa pritožbena izvajanja v tej smeri so torej neutemeljena, saj se spuščajo v probleme, ki jih je že rešil izvršilni naslov.

Pač pa je dati pritožbi prav, da je vprašljivo, ali je trofeja ocenjena pravilno ali ne. Zakon o izvršbi in zavarovanju, katerega je sodišče uporabilo v izpodbijanem sklepu, določa v I. odstavku 215. člena, da sodišče na upnikov predlog oceni vrednost stvari, ki pri dolžniku ni bila najdena. Ta določba torej nalaga sodišču, da oceni vrednost stvari sodišče, ne pa upnik. Sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa pravi, da je sledilo predlogu upnika in naložilo plačilo ocenjene vrednosti v višini 100.000,00 SIT dolžniku, vendar pa se pritožbeno sodišče s takim načinom ocenjevanja ne strinja. Če zakon pravi, da sodišče oceni vrednost stvari, bi moralo sodišče povedati, zakaj je sledilo predlogu upnika, da bi se lahko sklep preizkusil ali pa bi moralo samo oceniti vrednost trofeje, in to na način, kot je določen v Zakonu o pravdnem postopku v členih 250 in nadaljnjih, saj je za ocenitev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče prve stopnje ne razpolaga. Če pa razpolaga s takim znanjem, pa bi to moralo v sklepu povedati.

Pritožbeno sodišče je zato sklep razveljavilo, saj se ga ne da preizkusiti, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.