Appeal dismissed; plaintiff lacked peaceful possession of land, so self-help wall demolition was lawful.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če tožnik pred zatrjevanim motilnim dejanjem ni imel mirne neposredne oblasti nad stvarjo, mora sodišče zahtevek iz tega naslova zavrniti, saj potemtakem ni posestnik, ki bi imel pravico do varstva iz 75. člena ZTLR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim skepom zavrnilo zahtevek tožeče stranke (1.) na ugotovitev, da je toženec motil tožečo stranko v njegovi mirni posesti zidu, dolžine 6-8 metrov, ki leži na zemljišču tožnika ob meji med parcelo tožeče stranke in parcelo toženca, v naselju, s tem, da je omenjeni zid podrl dne 13.4.1998; (2.) da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje stanje; (3.) in se v nadalje dolžan vzdržati posegov v navedeno posest, pod pretnjo denarne kazni ter (4.) plačati pravdne stroške tožeče stranke. Obenem je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v znesku 121.625,00 SIT v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sklep se pritožuje po svojem pooblaščencu tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj sodišče sklep spremeni, tako, da se zahtevku ugodi, podrejeno pa naj ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik navaja, da je dejansko stanje nerazčiščeno. Sodišče naj bi namreč spregledalo tožnikovo izpovedbo, ki ji tudi toženec ni oporekal, češ da je pred izbruhom spora posekal hrast. Poseku naj toženec ne bi nasprotoval in tudi motenjske tožbe v tem primeru ni vložil. Dalje oporeka ugotovitvi, da naj bi toženčevi na spornem zemljišču obračali z avtomobili. Sodišče naj bi v zvezi s tem napačno razumelo izpovedbo M.F. Pritožnik nadalje pravi, da bi moralo sodišče v obravnavani zadevi opraviti ogled, ne pa da se je zadovoljilo z fotografijami.

Poleg tega bi moralo sodišče za razjasnitev zadeve zaslišati še priči J.M. in S.M. Pritožnik se ne strinja niti z ugotovitvijo prvega sodišča, da je bila samopomoč upravičena, saj naj bi toženec lahko vložil zahtevek za prenehanje motenja posesti. Tožnik je pritožbo svojega pooblaščenca dopolnil še s svojo laično vlogo, v kateri podaja svje videnje razvoja medsosedskih odnosov.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče je ugotovilo, da tožnik pred zatrjevanim motilnim dejanjem spornega dela zemljišča ni imel v mirni posesti. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v takšno ugotovitev. Iz celotnega dokaznega postopka izhaja, da se sporni del zemljišča nahaja na platoju, kjer stoji počitniška hišica toženca. Na podlagi toženčevih zatrjevanj ter izpovedb prič M.F. in O.G. je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so na spornem delu toženčevi obračali z avtomobili.

Pritožnikove navedbe, češ da se je priča M. F. pred sodiščem zmedla, pa je obrazloženo zavrnilo že prvo sodišče. Pritožbeno sodišče se glede tega strinja z dokazno oceno, da gre v tem primeru za preprosto in konkretno vprašanje, na katerega je priča jasno in nedvoumno odgovorila. Poleg tega tudi sam tožnik ni bil dosleden, ko je izpovedoval o uporabi spornega zemljišča, kar je ugotovilo že prvo sodišče in teh izpovedb pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne podaja znova. Pritožnik se sklicuje na posek hrasta, ki ga je bil opravil ter na podlagi tega zaključuje, da je izvrševal neposredno oblast nad stvarjo.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem odgovarja, da zgolj enkratna sečnja drevesa še ne pomeni, da je imel tožnik sporni svet v neposredni posesti. Iz celostnega dejanskega stanja namreč izhaja, da tožnik tega dela zemljišča sicer ni uporabljal. Dejstvo, ki ga zatrjuje pritožnik, češ da toženec ob sečnji hrasta ni vložil motenjske tožbe, kar naj bi dokazovalo, da posesti ni imel ter da temu dejanju torej ni nasprotoval, je za obravnavano zadevo nepomembno. Toženec namreč zgolj zato, ker naj ne bi zahteval sodnega varstva, posesti še ni izgubil oziroma je s tem izgubil le posest nad drevesom, ne pa tudi nad bližnjim zemljiščem.

Čeprav se prvo sodišče s tem konkretnim dejstvom ni ukvarjalo in pritožnik to izpostavlja v svoji pritožbi, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz navedenih razlogov to za obravnavano zadevo nepomembno in zatorej dejansko stanje iz tega razloga ni nepopolno ugotovljeno. Odločilno v tej zadevi je, da iz dokaznega postopka in prepričljive dokazne ocene prvega sodišča izhaja, da tožnik spornega zemljišča ni imel v mirni neposredni posesti. Pritožbeno sodišče nadalje še odgovarja na pritožbo ter ugotavlja, da ogled v tej zadevi ni potreben, saj fofografije, o katerih verodostojnosti sta si pravdni stranki enotni, v zadostni meri izpričujejo stanje v naravi.

Glede na jasno in nedvoumno ugotovljeno dejansko stanje bi bilo tudi zaslišanje prič, ki jih v pritožbi vnovič predlaga pritožnik, odvečno. Vsi predlagani dokazi bi pomenili le nepotrebno zavlačevanje postopka in povzročanje nepotrebnih stroškov, kar pa bi bilo v nasprotju tako z temeljnimi načeli pravdnega postopka kot tudi z glavnim načelom postopka v motenjskim pravdah, to je, da je v teh zadevah postopek še posebno hiter. Nazadnje pritožbeno sodišče še ugotavlja, da predstavlja porušitev zidu s strani toženca dovoljeno samopomoč iz 76.

člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Pritožnik nima prav, ko navaja, da bi namesto tega toženec moral vložiti tožbo. Ob pogojih navedene določbe namreč zakon posestniku dopušča, da se posluži samopomoči zoper tistega, ki neupravičeno moti njegovo posest.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, saj so bili podani vsi zahtevani pogoji, kar je prvo sodišče tudi ustrezno obrazložilo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker prvo sodišče ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je izpodbijani sklep potrdilo.