Appeal dismissed; interest claim under Sales Law requires specific seller choice, not general market alternatives.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Določba 26. člena ZBP se nanaša na konkretno pravno razmerje (med kupcem in prodajalcem), zaradi česar mora imeti kupec možnost izbire pri konkretnem prodajalcu (in ne pri kateremkoli drugem, kot zmotno zatrjuje revizija). Tožnik kot kupec zato ne bi bil upravičen do plačila obresti po 26. členu ZBP le v primeru, če bi mu prav tožena stranka kot prodajalec ponudila še druge možnosti, saj v tem primeru ne bi bil podan element pogojevanja vnaprejšnjega plačila za sklenitev pogodbe. Ob ugotovitvi, da tožeča stranka pri toženi stranki druge izbire ni imela, pa sta obe sodišči svojo odločitev materialnopravno pravilno oprli na določbo 26. člena ZBP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v znesku 4.380,25 SIT in da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke proti tožeči stranki. Nato je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 4.380,25 SIT z zamudnimi obrestmi od 22.11.1989 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 24.103,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka ni bila edini prodajalec vozil. Zato bi lahko tožeča stranka kupila vozilo tudi pri drugem prodajalcu. To pa pomeni, da je imela tožeča stranka prosto izbiro in ob nakupu vozila ni bila prisiljena sprejeti pogojev tožene stranke. Zato v obravnavanem primeru določbe 26. člena zakona o blagovnem promeru ni mogoče uporabiti. Odločbi sodišč druge in prve stopnje, ki se na to zakonsko določbo sklicujeta, zato nista pravilni. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen stroškovno zavrne.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Za odločitev v tej pravdni zadevi je bistvena ugotovitev, da je tožena stranka postavila kot pogoj za prodajo vnaprejšnje plačilo kupnine. Zakon o blagovnem prometu (Ur. l. SRS, št. 21/77 in 29/86 - v nadaljevanju ZBP - v zvezi z 31. členom zakona o trgovini, Ur. l. RS, št. 18/93) v 26. členu določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Že iz povedanega sledi, da se določba 26. člena ZBP nanaša na konkretno pravno razmerje (med kupcem in prodajalcem), zaradi česar mora imeti kupec možnost izbire pri konkretnem prodajalcu (in ne pri kateremkoli drugem, kot zmotno zatrjuje revizija). Tožnik kot kupec zato ne bi bil upravičen do plačila obresti po 26. členu ZBP le v primeru, če bi mu prav tožena stranka kot prodajalec ponudila še druge možnosti, saj v tem primeru ne bi bil podan element pogojevanja vnaprejšnjega plačila za sklenitev pogodbe. Ob ugotovitvi, da tožeča stranka pri toženi stranki druge izbire ni imela, pa sta obe sodišči svojo odločitev materialnopravno pravilno oprli na določbo 26. člena ZBP.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da nižji sodišči bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).