Appeal partially allowed; extension of bail based on abstract fear of witness tampering rejected without proof of active interference.

Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega B.F. in po uradni dolžnosti za obdolženega D.J. se izpodbijani sklep tako spremeni, da se obdolžencema pripor ne podaljša tudi po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.

V ostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Po določbi 2. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP je mogoče pripor zoper obdolženca odrediti če je podana opravičena bojazen, da bo uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Le nevarnost takšnega vplivanja na abstraktnem nivoju ne zadostuje za odreditev pripora iz tega pripornega razloga. Podane morajo biti posebne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že začel z vplivanjem na pričo, torej mora biti izkazana že neka aktivnost obdolženca vsaj v smeri začetka vplivanja na pričo ali udeleženca v postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi določila 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku obdolženima D.J. in B.F. podaljšal pripor še za mesec dni do vključno 27.11.1999, D.J. iz pripornih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku, B.F. pa iz pripornih razlogov po 2.in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženi B.F. po svojem zagovorniku iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da obdolženemu B.F. pripor odpravi.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljeno pritožnik izpodbija utemeljenost suma za obdolženega B.F.. Senat sodišča prve stopnje pravilno zaključuje, da je utemeljenost suma, da naj bi B.F. skupaj z D.J. storil kaznivo dejanje ropa podan že na podlagi pravnomočnega sklepa o preiskavi.

Utemeljen sum ne temelji le na dejstvu, da je obdolženec neposredno po dejanju kupil osebni avtomobil za 4.000.000,00 SIT kot to navaja pritožnik. Tudi se ni strinjati s pritožnikom, da od zaslišanih prič niti ena ni potrdila utemeljenosti suma za obdolženega F. v smeri očitanega mu kaznivega dejanja. Izvedeni dokazi v preiskavi utemeljenosti suma niso omajali. Izpovedba priče M.M. o informaciji, da naj bi pri dejanju sodeloval obdolženi F. še z ostalima dvema obdolžencema, ta utemeljen sum tudi potrjuje. Pritožnikove navedbe, da so osebne kvalitete H.K., ki je sodišče do sedaj še ni zaslišalo, saj še ni ugotovljeno, kje se nahaja, močno vprašljive in tako tudi verodostojnost njene dosedanje izjave dane v predhodnem postopku, v kateri je oba obdolženca močno obremenila kot tudi verodostojnost njene morebitne bodoče izpovedbe, pa tudi niso takšne, da bi lahko utemeljenost suma v tej fazi postopka kakorkoli omajale. Priča H. K.

ni bila zaslišana, to je bil tudi eden od razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje obema obdolžencema podaljšalo pripor.

Pritožnikov dvom o njene osebne kvalitete, pa ne predstavlja okoliščine, ki bi že v naprej verodostojnost izpovedbe te priče lahko diskreditirala.

Utemeljeno pa pritožnik izpodbija priporni razlog po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku. Pripor iz tega pripornega razloga je mogoče odrediti le takrat, kadar je podana upravičena bojazen, da bo obdolženi uničil sadove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ta priporni razlog obrazlaga le s tem, da obstaja bojazen, da bi obdolženi F. pa tudi obdoženi D.J. na prostosti vplival na pričo K.H., ki je oba obdolženca v svoji izjavi dani organom za notranje zadeve močno obremenila. Okoliščina, da določena priča obdolženca obremenjuje, še ni razlog, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da bo obdolženi na prostosti na pričo vplival. Tu gre le za nevarnost podano na abstraktnem nivoju, ki je lahko prisotna v vsakem kazenskem postopku. Pri pripornem razlogu po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku morajo tako biti podane tudi posebne okoliščine na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec vplival na pričo, torej mora biti že izkazana neka aktivnost obdolženca vsaj v smeri začetka vplivanja na pričo. Takšnih posebnih okoliščin pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne obrazlaga, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da se B.F.

pripor iz tega pripornega razloga ne podaljša. Ker pa je iz istega pripornega razloga in iz enakih razlogov v izpodbijanem sklepu bil pripor podaljšan tudi za D.J. so tako razlogi zaradi katerih je odločilo v korist obdolženega F. v zvezi z navedenim pripornim razlogom tudi v korist obdolženemu J., ki se ni pritožil, je sodišče druge stopnje ravnalo po uradni dolžnosti kakor da bi se pritožil tudi ta in tudi za obdolženega J. izpodbijani sklep spremenilo v enakem obsegu. Za obdolženega F. je tako sedaj pripor podaljšan po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku, tega pripornega razloga pa pritožnik v pritožbi niti ne izpodbija, za obdolženega D.J. pa iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika obdolženega B.F. deloma ugodilo in izpodbijani sklep za tega obdolženca ter po uradni dolžnosti za obdolženega D.J. spremenilo tako, da se zanju pripor ne podaljša tudi iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.