Appeal dismissed; conviction for aggravated bodily injury upheld due to sufficient evidence and appropriate sentencing.

Pritožba obtoženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodiča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 40.000,00 (štiridesettisoč) SIT.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in dobro obrazložilo, da je oškodovanca poškodoval po nosu prav obtoženi z udarcem s čelom v glavo. Kazenska sankcija - nepogojna - je ustrezna.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodšče v Novem mestu je z izpodbijanim delom sodbe obtoženca spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po I. odst. 134. čl. KZ. Določilo mu je kazen 7 (sedmih) mesecev zapora. Ker pa je sodišče upoštevalo tudi kazen šestih mesecev zapora, ki mu je bila izrečena zaradi kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po IV. in I. odst. 143. čl. KZ in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po I. odst. 133. čl. KZ in sicer s sodbo Okrožnega sodišče v Novem mestu, opr.št. K 68/96 z dne 7.5.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.štev. I Kp 920/98 z dne 4.3.1999 in upoštevajoč kazen te sodbe, je sodišče izreklo po I. odst. 48. čl. KZ enotno kazen 1 (eno) leto zapora. Po čl. 49 KZ je v izrečeno kazen vštelo pripor od 20.3.1996 od 8.30 ure do 21.3.1996 do 13.55 ure. Določilo je tudi, da se obtoženca po IV.

odstavku 95. člena ZKP oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke I. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil obtoženec zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi zanika, da bi oškodovanca udaril z glavo v nos ter mu povzročil očitane mu poškodbe, saj se sam ni pretepal z oškodovancem. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti obtožbe oz. da se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Sodišče druge stopnje je o seji senata obvestilo višjega državnega tožilca, obtoženca pa ne, ker tega ni zahteval. Seje se je udeležil višji državni tožilec.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po oceni obtoženčevega zagovora in po enotni oceni vseh izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je obtoženec storil v obtožbi očitano mu kaznivo dejanje. Pritožba ne more omajati zaključka v izpodbijani sodbi, da je obtoženi dejansko hudo poškodoval oškodovanca. Sodba vsebuje prepričljivo obrazložitev, kateri dokazi so narekovali krivdorek, pravilna je tudi ocena dokazov in je tako očitek, naveden v pritožbenih razlogih, neutemeljen. Obtoženi je namreč v preiskavi dejanje priznal, to njegovo priznanje pa je podprto s prepričljivo izpovedbo oškodovanca, da je obtoženi stopil do njega in ga s čelom udaril v nos, takoj ko je oškodovanec njega in njegovo družbo opozoril naj nehajo z metanjem kozarcev, ker je to nevarno. Čutil se je namreč ogroženega, ko je kozarec priletel neposredno v njegovo bližino. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopnega sodišča, ki verjame oškodovancu, saj je bil v kritičnem dogodku edini udeleženec, ki je bil trezen in ki tudi sicer ne pije alkohola. To je potrdila tudi priča, ki je natakarica v tem lokalu in ki je oškodovanca označila kot stalnega, vljudnega gosta, ki običajno pije le kavo. Iz izvedenih odkazov (izpovedb prič) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil res obtoženec tisti, ki je stopil proti oškodovancu in da ni bilo tako kot trdi obtoženec, češ da naj bi ga oškodovanec napadel. Pritožbena navedba obtoženca, da ni telesno poškodoval oškodovanca, saj se z njim "ni sam pretepal", je spodbita s pričanjem natakarice, ki je navedla, da se je v konflikt z oškodovancem spustil nekdo z očali (obdolženec) in da je naenkrat oba zagledala na tleh in opazila, da je bil oškodovanec krvav. Tudi soobdolženi P. je izpovedal, da je bil oškodovanec krvav po nosu, ko sta z obtožencem vstala s tal.

Pritožbeno sodišče glede na oceno izvedenca, da je udarec, s katerim je prišlo do oškodovančeve poškodbe tj. dvojnega preloma nosih kosti, najverjetneje prizadejan z glavo in glede na dejstvo, da na glavni obravnavi v postopku pred sodiščem prve stopnje obtoženec tega ni zanikal, oškodovanec pa je prepričljivo trdil, da ga je prav obtoženec s čelom treščil v nos, šteje za dokazano, da je obtoženec storil v obtožbi očitano mu kaznivo dejanje.

Glede na določbo 386. čl. ZKP, po kateri obsega pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi (374. čl. ZKP), je sodišče druge stopnje ocenjevalo tudi ta del izpodbijane sodbe, torej odločbo o kazenski sankciji. Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki so odločilne za izrek take ali drugačne kazenske sankcije in jih je pravilno ovrednotilo ter obtoženemu izreklo pravično kazensko sankcijo.

Ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. čl. ZKP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, kar je v skladu s 391. čl. ZKP.

Ker je pritožba neutemeljena, je obtoženec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 40.000,00 SIT, kar je primerno glede na čas trajanja in zamotanost pritožbenega postopka ter gmotne razmere obtoženca.