Supreme Court dismisses appeal on non-pecuniary damages for sexual abuse, upholding lower courts' award based on expert evidence.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 4.000.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in tožencu naložilo, da tožnici povrne odmerjene pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper sodbo je pravočasno vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da odškodnino zniža na 2.000.000 SIT, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da posledice niso bile tako hude, kot sta ocenili nižji sodišči. Prepričan je, da ima tožnica posledice zaradi neurejenih družinskih razmer, katerih posledica je bil tudi kasnejši razpad zakonske zveze staršev tožnice. Sicer pa so vse težave in posledice, ki naj bi jih imela tožnica, rezultat pričevanja njene matere, tožnica pa v svojem otroškem okolju ni nikoli govorila o kakšnih psihičnih težavah in tudi ni kazala nobenih sprememb v obnašanju po škodnem dogodku. Sodišči sta tudi preveč enostransko sledili mnenju izvedencev in spregledali druge dokaze, ki izključujejo sklepanja o posledicah tožnice v tako intenzivni obliki, ki bi upravičevala tako visoko odškodnino.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji in jo je mogoče vložiti le iz zakonsko predvidenih razlogov. Tako je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ravno to pa izpodbija toženec z zatrjevanjem manjšega obsega škode, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, s trditvijo o napačni dokazni oceni in zanikanjem, da bi bil škodni dogodek vzrok tožničine škode. Zaključki sodišč prve in druge stopnje o pravno relevantni vzročni zvezi namreč temeljijo na dejstvih, ki sta jih ugotovili s pomočjo strokovnega znanja izvedencev kliničnih psihologov. Z izpodbijanjem teh dejstev in zatrjevanjem drugih vzrokov tožničine škode tako toženec ne more uspeti.

S strani sodišč prve in druge stopnje ugotovljen obseg škode se pri tožnici kaže v duševnih bolečinah zaradi škodnega dogodka, ki so izražene v obliki t.i. posttravmatskega stresnega sindroma, in bodo trajno prisotne v doživljanju in oblikovanju njenega odnosa do spolnosti; posledice z leti ne zbledijo, pač pa s popolnejšim razumevanjem spolnosti in spolnih zlorab vse do zrelejšega obdobja raste njihova škodljivost. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje vrhovno sodišče sodi, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali načelo individualizacije odškodnin in načelo družbene pogojenosti odškodnin kot temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in torej tudi pravilno uporabili materialno pravo tako, da prisojena odškodnina predstavlja primerno zadoščenje tožnici za utrpelo nepremoženjsko škodo.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.