Appeal court dismisses debtor's unproven objection to enforcement and confirms original ruling.

Ugovor se zavrne kot neutemeljen in se izpodbijani sklep potrdi.

Upnik sam trpi stroške odgovora na ugovor.

[JEDRO]

Dolžnik za navedbo, da lahko razpolaga le s 30% sredstev na svojem žiro računu ni predložil nobenega dokaza, zato ni možna presoja ali so prejemki, za katere dolžnik trdi, da jih prejema na svoj žiro račun, tisti, ki so po 101. členu ZIZ izvzeti iz izvršbe, ali je na njih mogoče seči v omejenem obsegu (102. člen ZIZ) in je ugovor potrebno šteti za neobrazložen.

Priglašene stroške za odgovor na ugovor trpi upnik sam, saj glede na neobrazložen ugovor dolžnika, niso bili potrebni (5. odst. 38. člena ZIZ).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je štelo ugovor dolžnice za neobrazložen, zato ga je poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

V pravočasnem ugovoru je dolžnica ugovarjala rubežu dobroimetja, ki ga ima na računu pri banki in rubežu na plačo. Navedla je, da sme razpolagati le s približno 30% sredstev na žiro računu, ki ji ostanejo, ker se razlika nakaže dejanskemu upniku. Pri rubežu na plačo pa je navedla, da vlaga prošnjo za odlog, ker ji na del plače že teče rubež.

V odgovoru na ugovor je upnik navedel, da dolžnica ne ugovarja upnikovi terjatvi, ne po temelju ne po višini, zato predlaga zavrnitev ugovora.

Ugovor ni utemeljen.

Iz ugovornih navedb izhaja, da je dolžnica ugovarjala sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine (list. št. 4) le v delu, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo (t.j. 2. tč izreka navedenega sklepa). Dolžnica namreč z nobeno ugovorno navedbo ni ugovarjala terjatvi, ki ji je bila naložena v plačilo z navedenim sklepom, niti po temelju, niti po višini. Na podlagi 3. odst. 62. člena ZIZ se zato postopek z dolžničinim ugovorom nadaljuje kot pri postopku zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova; ugovorne navedbe je zato potrebno presojati v okviru razlogov zoper sklep o izvršbi iz 55. člena ZIZ.

Z navedbo, da dolžnica lahko razpolaga le s približno 30% sredstev na svojem žiro računu, dolžnica smiselno uveljavlja ugovorni razlog iz 7. tč. 1. odst. 55. člena ZIZ, s katerim je možno preprečiti izvršbo, če je izvršba dovoljena na stvari, denarno terjatev ali na druge pravice, ki so izvzete iz izvršbe, oziroma na katerih je možnost izvršbe omejena. Ker dolžnica za to svojo navedbo ni predložila nobenega dokaza, kot je dolžna na podlagi 2. odst. 53. člena ZIZ, sodišče druge stopnje ne more presojati ali so prejemki, za katere dolžnica trdi, da jih prejema na svoj žiro račun, tisti, ki so po 101. členu ZIZ izvzeti iz izvršbe ali je na njih mogoče seči v omejenem obsegu (102. člen ZIZ).

Za ugovor v delu, kjer je dolžnica ugovarjala drugo navedenemu izvršilnemu sredstvu - izvršbi na plačo, dolžnica sploh ni navedla nobenega dejstva, s katerim bi ga utemeljevala ter predložila nobenega dokaza (2. odst. 53. člena ZIZ). Za odločanje o prošnji (predlogu) za odlog izvršbe na plačo, pa sodišče druge stopnje ni pristojno, zato bo o njem odločalo sodišče prve stopnje (71. člen ZIZ).

Dolžničin ugovor tako v celoti ni obrazložen kot zahteva 2. odst. 53. člena ZIZ, zato ga je sodišče druge stopnje kot neutemeljenega zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Priglašene stroške za odgovor na ugovor trpi upnik sam, saj glede na neobrazložen ugovor dolžnice, niso bili potrebni (5. odst. 38. člena ZIZ).