Supreme Court dismisses appeal; tenant lacks right to buy apartment after losing tenancy rights under Housing Act.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določilo prvega odstavka 117. člena SZ, ki določa, da morajo lastniki prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve tega zakona imel... To določilo je sodna praksa strogo upoštevala v vseh primerih, v katerih je odločala, zato je tudi v danem primeru bistveno imetništvo stanovanjske pravice na določenem stanovanju na dan vložitve zahteve in odkupa stanovanja in na dan uveljavitve SZ dne 19.10.1991.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je pod I. izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval sklenitev prodajne pogodbe za trisobno stanovanje v P., N., II. nadstropje, št. stanovanja 4, v izmeri 72,5 m2, s 60% popustom, ki ob vrednosti točke na dan 29.10.1993 v znesku 124,50 SIT znese 945.178,00 SIT kupnine, plačljive v 60 dneh po sklenitvi pogodbe. Pod II. izreka je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval sklenitev prodajne pogodbe za dvosobno stanovanje v P. K., II.

nadstropje, št. stanovanja 6, v izmeri 55 m2, s 60% popustom, ki ob vrednosti točke na dan 29.10.1993 v znesku 124,50 SIT znese 728.574,00 SIT kupnine, plačljive v 60 dneh po sklenitvi pogodbe. O pravdnih stroških je odločilo, da mora tožnik povrniti toženi stranki 36.888,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi višjega sodišča v zvezi s sodbo prvega sodišča je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in razlog absolutne kršitve določb postopka po 1. točki prvega odstavka 385. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe, tako da se ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Bistveno kršitev po 13. točki prvega odstavka 354. člena ZPP vidi v tem, da sodišči o nekaterih okoliščinah nimata razlogov, v nekaterih pa si razlogi nasprotujejo. Tako sodišči navajata, češ da je tožnik izgubil imetništvo stanovanjske pravice na prvem, manjšem stanovanju, nimata pa razlogov o tem, da se sklep tožene stranke z dne 7.5.1992 glasi: Sklep o zamenjavi službenega stanovanja, iz česar je mogoče sklepati, da je tožnik zamenjal eno službeno stanovanje za drugo službeno stanovanje, kar pa ni res.

Glede napačne uporabe materialnega prava pa revident poudarja, da je vprašanje statusa dodeljenega stanovanja za obe stranki zavezujoče urejeno šele s pogodbo in da Stanovanjski zakon (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96) drugačnega načina ne pozna. Zato je do sklenitve najemne pogodbe okoliščina, da je neko stanovanje opredeljeno kot "službeno", enostranski pravni akt, ki zavezuje le lastnika stanovanja. Šele pogodba, ki vsebuje bistvene sestanine po določilu 26. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št.

29/78 do 57/89), lahko veže obe stranki in šele tedaj bi se moral tožnik dokončno strinjati s ponujeno zamenjavo.

V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena ZPP, tožena stranka ni odgovorila na revizijo, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja da je bil tožnik imetnik stanovanjske pravice na dvosobnem stanovanju v K. v P. od 13.9. 1988 dalje; da se je nato prijavil na razpis za dodelitev in zamenjavo službenih stanovanj in mu je bilo 7.5.1992 dodeljeno drugo trisobno stanovanje na N. v P., v katerega se je preselil; in da je tožnik 29.9.1993 vložil prošnjo za odkup stanovanja, ki jo je tožena stranka zavrnila.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določilo prvega odstavka 117. člena SZ, ki določa, da morajo lastniki prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve tega zakona imel... To določilo je sodna praksa strogo upoštevala v vseh primerih, v katerih je odločala, zato je tudi v danem primeru bistveno imetništvo stanovanjske pravice na določenem stanovanju na dan vložitve zahteve in odkupa stanovanja in na dan uveljavitve SZ dne 19.10.1991. Tožnik na trisobnem stanovanju, katerega odkup zahteva v primarnem tožbenem zahtevku, ob uveljavitvi SZ dne 19.10.1991 ni bil imetnik stanovanjske pravice (in tudi pravice do njegove uporabe kot službenega stanovanja ni imel), zato nima pravice zahtevati odkupa tega stanovanja. Za odločitev o zadevi torej ni pomembno, ali mu je bilo dne 7.5.1992 dodeljeno službeno stanovanje ali stanovanje, na katerem je lahko pridobil pravico do sklenitve najemnega razmerja za nedoločen čas, kar skuša v reviziji prikazati tožnik. Tudi trditev, da je tožena stranka prodala stanovanje nekaterim njegovim sodelavcem, ne more vplivati na presojo sodišč, ki sodijo na podlagi ustave in zakonov.

Tožnik tudi ni upravičen do odkupa stanovanja, ki ga zahteva v podrejenem tožbenem zahtevku. V času uveljavitve SZ dne 19.10.1991 je bil tožnik sicer imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v K., toda v času, ko je vložil zahtevo za odkup stanovanja (na N. v P.), je prejšnje stanovanje že izpraznil. Ko je torej zahteval odkup stanovanja, ni bil več imetnik stanovanjske pravice na njem in ni več izpolnjeval pogoja iz 117. člena SZ.

Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje pravilno razsodili, da tožniku ne pripada pravica do odkupa nobenega stanovanja po določilu 117. člena SZ in ker z opustitvijo razlaganja nekaterih nebistvenih okoliščin nista kršili določb pravdnega postopka, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.