Appeal dismissed; objection to enforcement order without grounds cannot be argued in appeal.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the debtor's appeal against the first-instance court's rejection of their objection to an enforcement order. The debtor argued that the objection was valid under the Enforcement Act and that the enforcement title itself was flawed due to the debtor's error, but failed to provide specific grounds preventing enforcement. The court ruled that an objection to an enforcement order must cite specific reasons blocking execution, and since none were provided, the appeal could not re-examine the underlying enforcement title or the validity of the objection.
Legislator headnote
AI generatedArt. 48 ZIP; Art. 50 ZIP: An objection to an enforcement order must be based on reasons preventing execution; failure to cite such reasons renders the objection inadmissible, and the appeal court cannot review the enforcement title's validity.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba dolžnice se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Izpodbijanje izvršilnega naslova ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo in tako razlog, ki bi ga izvršilno sodišče sploh lahko obravnavalo.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi kot neutemeljen na podlagi ocene, da je pavšalen ugovor brez obrazložitve vsekakor neutemeljen.
Zoper sklep se pritožuje dolžnica, ki meni, da odločitev sodišča ni pravilna. Navaja, da je ugovor vložila v času veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) in tedaj ugovora ni bilo potrebno obrazložiti. Sicer pa v pritožbi navaja, da se je zoper sodno poravnavo kot izvršilni naslov dolžnica pritožila, po zavrženi pritožbi pa vložila tožbo na razveljavitev sodne poravnave, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kopru pod opr.št. P 370/98. Kot razlog neveljavnosti sodne poravnave dolžnica navaja dolžničino zmoto. Ker je upnik fizična oseba z omejenim premoženjem, obstaja možnost otežitve in onemogočitve vračila neupravičeno izplačanega zneska.
Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep ustrezno spremeni oz. podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pritožba ni utemeljena.
Sklep o izvršbi lahko dolžnik izpodbija le z ugovorom kot edinim pravnim sredstvom (48. čl. ZIP). Razloge za ugovor določa 50. čl.
ZIP, ki določa, da je ugovor zoper sklep o izvršbi dopusten le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo. Dolžnica pa v ugovoru ni navajala nobenih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo, temveč je vložila povsem neobrazložen ugovor. Ugovornih razlogov zato ne more več uveljavljati v pritožbi zoper sklep o ugovoru. Predmet presoje pritožbenega sodišča je namreč zgolj pravilnost in zakonitost sklepa sodišča prve stopnje o ugovoru dolžnice, ne pa vprašanje morebitnega obstoja ali neobstoja ugovornih razlogov. Sodišče (tako prvostopno kot pritožbeno) se tudi ne more spuščati v pravilnost in utemeljenost izvršilnega naslova, saj to sploh ni predmet obravnavanja v izvršilnem postopku. Ne glede na navedeno pa tudi sicer razlogi, ki jih tožnica navaja v pritožbi, v nobenem primeru ne preprečujejo izvršbe in tako ne predstavljajo kakšnega utemeljenega razloga, ki bi preprečeval izvršbo. Taki razlogi bi kvečjemu utemeljevali (ob izpolnjenih ostalih predpostavkah) odlog izvršbe, če bi bil tak predlog podan. Sklep sodišča prve stopnje je tako pravilen v pravnem in dejanskem pogledu in ker pritožbeno sodišče kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka ni ugotovilo, je na podlagi 2. tč. 380. čl. ZPP v zvezi s čl. 14 ZIP pritožbo dolžnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.