Court dismisses appeal when creditor fails to provide cause for lawsuit after third party claims seized goods are theirs.

Pritožba tretje tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i odločitev sodišča prve stopnje, da je tretja tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 16.840,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje.

[JEDRO]

Če upnik v izvršilnem postopku na ugovor tretjega, da so zarubljeni predmeti njegova last izjavi, da mu lastninska pravica tretjega ni znana, mora sodišče napotiti tretjega na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. V pravdi, ki sledi, se zato upnik, ki je takoj pripoznal tožbeni zahtevek, ne more razbremeniti obveznosti plačila stroškov postopka s sklicevanjem na to, da ni dal povoda za tožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopno sodišče je s sodbo z dne 25.11.1998 ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval naj se v izvršilnih zadevah, ki se vodijo pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici pod opr.št. II Ig 426/96, II Ig 450/95 in II Ig 451/96 po predlogu upnikov A., L. in O., izreče izvršba na konje za nedopustno, ker so zarubljeni konji last tožnika. Glede na uspeh tožnika v postopku pa je odločilo, da so tožene stranke dolžne povrniti tožeči stranki vsaka 16.840,00 SIT stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tretja tožena stranka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da ni dala povoda za tožbo in je zahtevek pripoznala že v odgovoru na tožbo. V izvršilnem postopku, v katerem je bil B.M. napoten na pravdo, je sodišče z dopisom pritožnico seznanilo z ugovorom "tretjega" in jo pozvalo, naj se o ugovoru izjasni. Toženka je sodišču sporočila, kar je o zatrjevanem lastništvu konjev vedela, in sicer zgolj to, da ji ni znano, da bi bili konji last B.M. Nikakršne podlage ni imela za kakršenkoli drugačen odgovor. Povoda za pravdo zato ni dala toženka, ampak je do tožbe prišlo, ker je izvršitelj zarubil konje, ki niso bili last dolžnice. Toženka rubeža konj niti ni predlagala, ampak je predlagala le rubež stvari, ki so last dolžnice. Predlaga spremembo odločitve tako, da naj bi bila tožeča stranka tista, ki je dolžna pritožnici povrniti njene pravdne stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Že prvostopno sodišče je povsem pravilno ovrglo trditve tožene stranke, da v zadevi ni dala povoda za tožbo. V izvršilnem postopku je sodišče moralo po prejemu ugovora B.M., da so zarubljeni konji njegova last, zahtevati od upnika (pritožnice), naj se o tej trditvi izjavi. Glede na odgovor pritožnice, da ji ni znano, da bi bili konji last tožnika, vsekakor prvostopno sodišče ni imelo nikakršne podlage za nadaljevanje izvršilnega postopka, ampak je moralo v skladu s 1. odst. 57. čl. ZIP napotiti tožnika na pravdo. Če je namreč tožnik želel doseči nedopustnost izvršbe, je glede na navedbe pritožnice, ki mu njegove pravice ni izrecno priznavala, moral vložiti ustrezno tožbo. Zato ni mogoče pritrditi tretji toženi stranki, da povoda za tožbo ni dala. Glede na to, da je tožnik s tožbo uspel, pa tudi ni nikakršne podlage, da naj bi bil on tisti, ki bi bil dolžan pritožnici povrniti njene pravdne stroške. Na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP in 1. odst. 161. čl. ZPP je zato dolžna pritožnica povrniti tožeči stranki 1/3-tino pravdnih stroškov.

Glede na to je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev o stroških, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP).