Court dismisses appeal against enforcement order based on verifiable utility bill due to lack of evidence proving lower actual water consumption.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe court dismissed the defendant's appeal against an enforcement order issued based on a verified utility bill for water and arrears. The defendant argued that the billing method, which charges per person rather than actual consumption, was unfair given their low usage and financial hardship. The court rejected this claim because the defendant failed to provide any relevant facts or evidence to prove their actual consumption was lower or to establish a basis for alternative billing.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), 5. odst. 62. čl.; Zakon o pravdnem postopku (ZPP), 2. odst. 53. čl.: An appeal against an enforcement order based on a verified document is inadmissible if the appellant fails to present legally relevant facts or evidence to substantiate their claim that the debt is not due or the calculation method is incorrect.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Ugovor se zavrne kot neutemeljen in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Navedbe v ugovoru, da dolžnik dejansko porabi manj vode, kot jo je zaračunala upnica in sklicevanje na pravičnejši način obračunavanja vodarine po dejanski porabi namesto po dosedaj uporabljenem "ključu" po osebi, predstavljajo neutemeljen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
[OBRAZLOŽITEV]
Prvostopno sodišče je izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je bilo dolžniku naloženo, naj v osmih dneh poravna upnici znesek 22.572,50 SIT za opravljene komunalne storitve in 9.242,70 SIT obračunanih zamudnih obresti ter povrne 9.200,00 SIT stroškov izvršilnega postopka. Hkrati je bila dovoljena izvršba za izterjavo navedenega zneska.
Zoper ta sklep je dolžnik ugovarjal, prvostopno sodišče pa je štelo ugovor za neutemeljen in ga na podlagi 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.
Dolžnik v ugovoru najprej opzarja, da je eden izmed številnih brezposelnih v državi in da so mu odtegnili tudi minimalno denarno pomoč, ki jo je pred tem prejemal. V zvezi s samo terjatvijo pa navaja, da mesečno porabi 3 - 4 m3 3vode, da ima pralni stroj v okvari, da nima kopalnice in niti vozila in ga zato tudi ne pere.
Pred nekaj meseci naj bi pri nekom v stavbi odtekala voda v prazno.
Drugi stanovalci imajo porabo vode na račun kopalnice, pralnega stroja in avtomobila večjo, zato se pritožnik ne strinja s pavšalno razdelitvijo plačevanja vodarine po osebi, temveč s plačevanjem glede na dejansko porabo. V doglednem času je pripravljen upnici poravnati polovico računa, ne pa tudi drugih stroškov.
Ugovor ni utemeljen.
Po ugotovitvah pritožbenega sodišča dolžnik v svojem ugovoru ne navaja nobenega pravno relevantnega dejstva, ki bi lahko vplival na utemeljenost terjatve in ne predlaga nobenih dokazov, ki bi lahko kazali na neutemeljenost zahtevka. Na dolžniku je namreč dokazno breme, da je dejanska poraba vode z njegove strani nižja od tiste, ki jo je zaračunala upnica, oz. da dokaže obstoj podlage za delitev vodarine med stanovalce stavbe, v kateri stanuje, po drugačnem ključu in ne po osebi, kot je bila obračunana vodarina do sedaj. Njegov ugovor je glede na to šteti na podlagi 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju kot neutemeljen. Pritožbeno sodišče ga je zato zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 380.čl ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).