Appeal dismissed: temporary injunction denied when pledgor lacks probable claim based on pledge rights.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the creditor's appeal against the first-instance court's rejection of a temporary injunction. The creditor argued that a pledgee need not be the owner to validly pledge movable property under the Obligations Act, while the debtor had been ordered to deliver specific assets to the insolvency administrator. The court held that the creditor failed to demonstrate a probable claim or the likelihood of its creation, as the debtor was already instructed to hand over the disputed items to the administrator.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) 272. člen; Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) 966., 969. člen: A temporary injunction prohibiting disposition is not granted if the applicant has not established a probable claim or the likelihood of its future creation, particularly when the debtor is already ordered to deliver the assets to the administrator.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba upnika se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Če upnik predlaga začasno odredbo s prepovedjo razpolaganja s stvarjo, ki jo mora imetnik stvari po sodni odločbi izročiti dolžniku kot lastniku, ni verjetno izkazana upnikova terjatev, ki naj bi temeljila na zastavni pravici upnika na tej stvari, če je zastavno pogodbo glede te stvari sklenil njen imetnik.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog upnika za izdajo začasne odredbe, vložen dne 25.5.1999, kot neutemeljen zavrnilo z obrazložitvijo, da upnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala.
Zoper ta sklep se pritožuje upnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sklep spremeni in začasna odredba izda, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da ne drži zaključek sodišča prve stopnje o tem, da zastavi stvar lahko le lastnik stvari, saj je iz določil 966. in 969. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) razvidno, da mora tisti, ki stvar zastavi, imeti sposobnost razpolagati s stvarjo, ni pa pomembno, da je lastnik. Sicer pa terjatev in izvršba na stvareh, glede katerih je predlagana začasna odredba, sploh ni vprašljiva. Zastava je ustanovljena s sklepom naslovnega sodišča, ki je že v izvršilnem postopku odredilo popis. Problem je le v tem, da hoče upnik zavarovati svojo terjatev, preden bi dolžnik stroje odpeljal.
Pritožba upnika ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe odločilo v skladu z določilom 272. čl.
Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je v predmetnem primeru mogoče zaključiti, da upnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Res je, kar pravi upnik v pritožbi, da za veljavno zastavitev premične stvari ni potrebno, da je zastavitelj lastnik stvari, saj je po 969. čl. ZOR za sklenitev veljavne zastavne pogodbe potrebno le, da ima zastavitelj sposobnost razpolagati s stvarmi, ki jih daje v zastavo. Vendar je tudi v tej smeri mogoče le pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da dosedanje ugotovitve ne dajejo dovolj opore za verjetnost take terjatve upnika, zlasti še, ko je iz sklepa Okrožnega sodišča v K. razvidno, da je bilo stečajnemu dolžniku izrecno naročeno, da dolžniku v predmetnem postopku izroči iste stvari, glede katerih upnik predlaga začasno odredbo. Pritožbeno sodišče je pritožbo upnika zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.