Commissionary contract payment to third party without assignment bars third party's claim against debtor.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the defendant's appeal, upholding the first-instance judgment that confirmed enforcement against the defendant for the purchase price. Although the defendant argued a secret agreement existed to pay a third party and offset debts, the court found no evidence supporting this trilateral arrangement. Consequently, the court ruled that since the defendant failed to assign the debt to the third party, the payment obligation remained with the original creditor.
Legislator headnote
AI generatedZOR 1. odst. 771. člen; ZOR 1. odst. 787. člen: Payment made by a debtor to a third party under a commissionary contract, without the transfer of the claim to that third party, does not constitute payment to the entitled creditor.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Če je toženec plačal kupnino iz prodajne pogodbe s tožnikom neposredno tretji osebi, ki je sklenila s tožnikom komisijsko pogodbo, pa tožnik na to osebo terjatve iz prodajne pogodbe ni prenesel, kupnina ni plačana upravičeni osebi.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. v celoti v veljavi v 1. točki izreka za znesek 1.054.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.3.1994 dalje do plačila in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 23.937,00 SIT od 9.6.1995 dalje do plačila, glede nadaljnjih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči v znesku 164.613,00 SIT v roku 8 dni.
Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka brez posebne navedbe pritožbenega razloga in smiselno predlaga razveljavitev. V pritožbi navaja, da sta se B. in lastnik tožeče stranke P. v toženčevi prisotnosti dogovorila, da bo toženec plačal B., onadva pa bosta terjatev zaprla z medsebojno kompenzacijo.
Pritožba tožene stranke ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo v postopku nobenih takih kršitev, na katere bi moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tako v dejanskem kot pravnem pogledu pravilno zaključilo, da je bila med tožečo stranko in B. sklenjena komisijska pogodba, tako da je avtomobil toženi stranki tožeča stranka prodala v svojem imenu na tuj račun (1. odst. 771. čl. in 1. odst. 787. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Toženec bi moral plačati avtomobil torej tožeči stranki, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da tega ni storil. Njegove navedbe, češ da je prišlo do tristranskega dogovora o medsebojni kompenzaciji terjatev, pa so dokazno nepodprte, delno pa gre v pritožbi za nove navedbe, glede katerih toženec ni pojasnil, zakaj jih ni uveljavljal že do konca glavne obravnave na prvi stopnji. Zato jih pritožbeno sodišče glede na določilo 1. odst.
496. a čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niti ni moglo upoštevati.
Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.