Court vacates first-instance judgment for lack of facts regarding administrative act granting heritage status and management rights to the object.

Pritožbi se u g o d i , izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo odločanje.

O stroških pritožbe bo odločeno s končno odločbo.

[JEDRO]

Če tožnica zahteva, da mora tožena stranka vrniti kamen, ki ji ga je tožnica toženki posodila za razstavo, potem je sporno razmerje potrebno presojati z uporabo pravnih pravil o posodbeni pogodbi.

Če je upravni organ kamnu podelil poseben status zgodovinskega spomenika in ga hkrati zaupal v upravljanje toženi stranki, potem ta upravičeno odklanja izročitev kamna tožnici, kljub predhodno sklenjeni posodbeni pogodbi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji mora tožena stranka vrniti kamen, ki ga je tožnica toženki posodila za razstavo kamnita Celeia, na lokacijo v Z. 1a v C., ter ji povrniti tudi pravdne stroške. Odločilo je, da mora tožnica toženi stranki povrniti 34.960,00 SIT pravdnih stroškov. Presodilo je, da v določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) ni podlage, po kateri bi tožnica lahko zahtevala vrnitev spornega kamna. Kamen uživa poseben status, ker je bil najden na kraju, ki je bil razglašen za arheološko območje. Zato tožnici ne pripada lastninska pravica na njem.

Tožnica se je zoper takšno sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala spremembo oz. razveljavitev sodbe. Iz zbranega gradiva jasno izhaja, da je bila tožnica v posesti obravnavanega kamna. Zakon o naravni in kulturni dediščini je predpis, ki v danem primeru ni uporabna in sprejemljiva materialnopravna podlaga. Potek časa je napravil ta zakon neuporaben, poleg tega pa tožnica sploh ne opira svojega zahtevka na ta predpis. Kamen pa definitivno ni razglašen za spomenik in je tak status zanj nesprejemljiv.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da je že iz formulacije samega tožbenega zahtevka razvidna pravna podlaga, ki bi jo moralo sodišče prve stopnje tudi obravnavati, pa je ni. Med pravdnima strankama je očitno nesporno, da je tožnica kamen, ki ga zahteva od tožene stranke, le-tej posodila. Z dogovorom o posodbi in izročitvijo kamna v posest tožene stranke je bilo vzpostavljeno pogodbeno pravno razmerje - posodba. Za presojo posodbene pogodbe se zaenkrat uporabljajo še pravna pravila Občnega državljanskega zakonika iz l.1811 (ODZ, par. 971 - 982). V par. 971 ODZ je določeno, da posodbena pogodba nastane, kadar se komu izroči nepotrošna stvar zgolj v neodplatno rabo za določen čas. In v par.

972 ODZ je določeno, da je izposojevalec po preteku (določenega) časa dolžan isto stvar vrniti.

Tožnica je zatrjevala, da tožena stranka svoje obveze ni izpolnila in ji izposojenega kamna ni vrnila. Tožena stranka pa tega tudi ni zanikala. Glede na ta nesporna dejstva bi lahko že sodišče druge stopnje uporabilo pravna pravila ODZ tako, da bi izpodbijano sodbo spremenilo, s čemer bi toženi stranki naložilo, da vtoževani kamen vrne tožnici. Toda to ni bilo mogoče, ker je tožena stranka zatrjevala, da obstoji pravna podlaga za to, da tožena stranka izposojeni kamen obdrži.

Ko je sodišče prve stopnje obravnavalo ta ugovor, je presodilo, da je utemeljen, ker je pristojni občinski organ na podlagi določb Zakona o naravni in kulturni dediščini (ZNKD) z odlokom razglasil območje, kjer je tožnica z izkopom naletela na vtoževani kamen, za arheološko območje. Zato je štelo, da ne le z odlokom določeno območje, temveč tudi kamen, najden na tem območju, uživa poseben status, zaradi česar tožnica na njem ni mogla pridobiti lastninske pravice.

Toda po presoji sodišča druge stopnje se je sodišče prve stopnje prenaglilo, ko je spornemu kamnu "avtomatsko" podelilo poseben status zgolj zaradi tega, ker je bil najden na ozemlju, označenem kot arheološko območje. V času razsoje veljavni ZNKD je urejal postopek za razglasitev za kulturni ali zgodovinski spomenik ali naravno znamenitost posebej za nepremičnine in posebej za premičnine. Po določbi 26.člena ZNKD premični del naravne ali kulturne dediščine, ki ni v upravljanju muzeja, razglasi na predlog muzeja za spomenik ali znamenitost za kulturo pristojni upravni organ tiste občine, v kateri je tak predmet ob izdaji akta. Takšen akt obsega natančno oznako spomenika, navedbo njegovega imetnika oz. imetnika pravice upravljanja, lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev, režim varstva...(19.člen ZNKD). Zato bi lahko sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek le, če bi ugotovilo, da v času razsoje obstoji takšen upravni akt, ki daje sporni kamen zaradi posebnega statusa v upravljanje toženi stranki. Poseben status lahko da premičnini po določbah ZNKD le za kulturo pristojni občinski organ (in ne sodišče). Če je upravni organ kamnu podelil poseben status in ga hkrati zaupal v upravljanje toženi stranki, potem ta upravičeno odklanja izročitev kamna tožnici, kljub predhodno sklenjeni posodbeni pogodbi. Ker obstoja takega pravno pomembnega konkretnega upravnega akta sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, manjkajo za razsojo bistvena dejstva. Sodišče prve stopnje jih bo moralo ugtavljati v ponovnem sojenju, ker je zaradi navedene pomanjkljivosti izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločanje (370.člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, v zv. s členom 498 ZPP/99).

Odločitev o stroških pritožbe temelji na določbi 166.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99.