Appeal dismissed for inadmissible new facts and lack of interest regarding enforcement order reduction.

1.Pritožba zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2.Pritožba zoper sklep se zavrže.

3.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Presoja pritožbenih nedovoljenih novot in obračuna zamudnih obresti, ki ga pritožnik le pavšalno izpodbija.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I Ig ... ostane v veljavi za znesek 434.000,00 SIT glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.1996 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti v znesku 809.451,50 SIT s procesnimi obrestmi v višini zakonskih zamudnih obresti od 12.11.1998 do plačila in za 68.654,30 SIT izvršilnih stroškov. V preostalem delu je zaradi zmanjšanja zahtevka sklep o izvršbi razveljavilo, toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 28.220,00 SIT ter zavrnilo zahtevek tožeče stranke v preostanku.

Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da tožeča stranka kot podizvajalec tožene stranke ni izpolnila obveznosti iz poslovne pogodbe v celoti. Tako ni dokončala del v postavljenih rokih, temveč je zamujala za 60 dni, fakturirala pa jih je v celoti. Ker ni dokončala dela, je naročnik D. za dokončanje najel druge izvajalce, ki jih je tudi direktno plačal. To je imelo za posledico poslovno škodo in tožeča stranka za ta dela ne bi smela izstaviti fakture do tožene stranke. Poleg tega pa zamudne obresti, kot so navedene v odločbi sodišča, niso "upravičene v celoti".

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je pritožba pomanjkljiva že iz formalnih razlogov po 350. in 353. čl. ZPP, pritožbeni razlogi pa niso podani tudi glede na določilo 496.a čl.

ZPP, saj bi, tudi če bi razlogi bili utemeljeni, ta dejstva toženec moral predočiti do konca glavne obravnave.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, zoper sklep pa je nedovoljena.

ZPP v 1. odst. 496.a čl. določa, da se v postopku v gospodarskih sporih lahko v pritožbi navedejo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do konca glavne obravnave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji nikoli ni navajala dejstev glede izpolnjevanja obveznosti s strani tožeče stranke, ravno tako pa v pritožbi ni z ničemer izkazala za verjetno, da je do tega prišlo brez njene krivde. Ker gre tako za nedopustne novote, se pritožbeno sodišče ni smelo spuščati v njihovo vsebinsko obravnavanje.

Ravno tako pa je pritožba neutemeljena v delu, v katerem se tožena stranka le pavšalno pritožuje glede obresti. Pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v pravilnost dejstev o zapadlosti terjatev, saj tožena stranka tem trditvam tožeče stranke in trditvam o datumu opravljenih plačil ni ugovarjala ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne v pritožbenem postopku. Tako preostane le še vprašanje pravilnosti samega izračuna. Tudi ta pa je pravilen, kot to izhaja iz obračuna v prilogi C1. V 2. odst. 279. čl. ZOR je določeno, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Glede na to, da je tožeča stranka te obresti zahtevala šele, ko je spremenila tožbeni zahtevek s pripravljalno vlogo dne 12.11.1998, ji je sodišče prve stopnje procesne obresti priznalo od tega dne dalje.

Tožena stranka se s svojo pritožbo pritožuje tudi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zaradi zmanjšanja zahtevka razveljavilo sklep o izvršbi. ZPP v 358. čl. določa, da pritožba ni dovoljena, če pritožnik zanjo ni imel pravnega interesa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka za pritožbo zoper sklep pravnega interesa nima, saj je v tem delu tožena stranka v sporu uspela. Zato je pritožbo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo.

Ker tudi niso podani drugi razlogi, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), je odločilo, kot je razvidno iz izreka odločbe.

Izrek o stroških temelji na določbah 1. odst. 155. čl. ZPP, ki pravi, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

Po skrbni presoji vseh okoliščin pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tej pravdi odgovor na pritožbo ni potreben, zato je kljub temu, da je tožena stranka tudi s pritožbo v pravdi popolnoma propadla, odločilo, da nosi stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka sama.