Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Cpg 465/99 ECLI:SI:VSLJ:1999:I.CPG.465.99 AI generated

Contractor loses claim for extra work costs due to failure to notify client promptly.

Case Number VSL sodba I Cpg 465/99
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the contractor's appeal, upholding the first-instance judgment that rejected the claim for additional work costs. The contractor argued that urgent extra work was agreed upon, but the court found no evidence of a fixed price agreement or prompt notification of the client. Consequently, the contractor lost the right to claim reimbursement for the additional expenses incurred.

Legislator headnote

AI generated

Article 624 paragraph 3 of the Obligations Act; Article 496a paragraph 1 of the Civil Procedure Act: A contractor who performs additional work without a fixed price agreement must immediately notify the client; failure to do so results in the loss of any claim for extra costs.

Keywords

AI generated
contractor notification duty additional work costs fixed price agreement immediate notification requirement loss of claim rights civil procedure evidence appellate review standard

Cited Legislation

AI generated
Article 624 paragraph 3 of the Obligations Act
Article 496a paragraph 1 of the Civil Procedure Act
Article 368 of the Civil Procedure Act
Article 166 paragraph 1 of the Civil Procedure Act
Article 154 of the Civil Procedure Act
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tudi v primeru, če je bilo plačilo dogovorjeno brez fiksno določene cene in se med delom izkaže, da je prekoračitev cene neizogibna, mora prevzemnik posla o tem nemudoma obvestiti naročnika, sicer izgubi kakršnokoli terjatev zaradi večjih stroškov.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. X Ig 1247/94 z dne 5.7.1994 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 141.403,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so bila dodatna dela nujna in dogovorjena. Avans kot preplačilo pa ne pomeni, da je bil sklenjen dogovor o fiksni ceni. Stroške za dodatna dela je tako dolžna kriti tožena stranka, ne pa tožeča.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v navedeni zadevi glede na vse izvedene dokaze v celoti pravilno ugotovilo dejansko stanje, uporabilo pravilno ustrezne materialnopravne določbe, ni pa podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti.

Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da sta sklenili pravdni stranki pogodbo o delu, s katero je tožena stranka kot naročnik naročila pri tožeči stranki kot izvajalcu dokončanje CD stolpov za izvoz v Holandijo. Bistveni sestavini pogodbe o delu sta predmet in plačilo. Oboje je bilo dogovorjeno ustno, ne pa v pisni obliki.

Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bila tožeča stranka z naročilom v celoti seznanjena, saj si je pred sklenitvijo pogodbe in prevzemom dela ogledala obseg dela in polizdelke, ki jih je morala dokončati. Na podlagi tega ogleda je tudi sama določila višino avansa v znesku 245.000,00 SIT, ki ji ga je tožena stranka pred pričetkom del tudi nakazala. Pogoj za pričetek dela je bilo namreč plačilo avansa. Sporno med strankama pa je bilo, ali je bila glede na plačilo avansa dogovorjena fiksna cena ali ne.

Vendar je v zvezi s tem bistveno, kot pravilno ugotavlja prvostopna sodba, da je bila tožeča stranka z vsemi deli, tudi dodatnimi seznanjena še preden je pričela z delom in še preden ji je tožena stranka avans nakazala. Tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da dodatnih del ni mogla predvideti, niti dogovora, da se bodo dodatna dela po opravljenem delu posebej poračunala. Poleg tega tudi ni dokazala, da je o dodatnih delih in stroških toženo stranko nemudoma obvestila (glej 3. odst. 624. čl. ZOR). Izstavljenega računa (A 2) pa tudi sicer ni mogoče preveriti, saj ne vsebuje specifikacije vseh opravljenih del tožeče stranke, niti ni v njem upoštevan plačan avans v višini 245.000,00 SIT. Tako ni razvidno, katera dela je tožeča stranka za plačan avans sploh opravila, niti iz predloženega računa ne izhaja točna količina opravljenega dodatnega dela, posebej pa tudi ni preciziran porabljen material in ovrednoten čas. To je tudi dodaten razlog, da omenjenega računa, ki ga vtožuje tožeča stranka ni mogoče preveriti. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da tožeča stranka kljub pozivu sodišča nobenih dokazil v zvezi s tem ni predložila, niti ni predlagala pritegnitev izvedenca, na katerega se sklicuje v pritožbi. Zadnje pomeni predlaganje novih dokazov, kar pa v postopku v gospodarskih sporih v pritožbenem postopku ni več mogoče (1. odst. 496.a čl. ZPP). Zaradi zgoraj navedenih ugotovitev je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo.

Zato razlogi, ki jih navaja tožeča stranka v pritožbi, niso utemeljeni. Pritožbo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 368. čl. ZPP.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi v skladu s 1. odst.

166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP sama svoje stroške pritožbenega postopka.