Appeal dismissed; debt assumption contract binds third party only if creditor consents.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal rejected the appellant's appeal against a first-instance enforcement ruling, confirming the lower court's decision to uphold the enforcement order. The appellant argued that the creditor's alleged verbal consent to a debt assumption agreement should have been verified through witness testimony, claiming the first instance failed to establish the factual record properly. The court ruled that small-value judgments cannot be overturned on this procedural ground and emphasized that a debt assumption contract merely creates an obligation to perform for the creditor until they consent, at which point the third party acquires the creditor's rights.
Legislator headnote
AI generated5. odst. 446. čl. ZOR; 1., 3. odst. 453. čl. ZOR: A debt assumption agreement has the effect of a contract for the assumption of performance only if the creditor consents; without consent, the third party binds themselves to perform but does not assume the debt, leaving the creditor with no rights against them.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
[JEDRO]
Dokler upnik ne privoli v pogodbo o prevzemu dolga oz. če privolitev odkloni, ima pogodba učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve, na podlagi katere pa upnik nasproti tretjemu nima nobene pravice.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi ohranilo v veljavi v 1. in 3. tč. njegovega izreka (prvi odstavek izreka prvostopne sodbe). Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 19.800,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke (drugi odstavek izreka prvostopne sodbe).
Tožena stranka se je proti navedeni sodbi pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, predlagala pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbe.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbene navedbe (o tem, da naj bi tožeča stranka svojo privolitev v prevzem dolga "izrecno izjavila vpričo N.L. in direktorja tožene stranke D.F.", kar bi sodišče prve stopnje lahko preverilo "z zaslišanjem direktorja tožeče stranke, direktorja tožene stranke ter N. L.") se nanašajo na dejansko stanje, ki naj bi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Vendar pa sodbe v sporu majhne vrednosti (1. odst. 502. čl. v zvezi s 1. odst. 467. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77)) ni mogoče izpodbijati zaradi pritožbenega razloga iz 2. tč. 1. odst. 353. čl. ZPP/77, na kar je bila tožena stranka posebej opozorjena v pravnem pouku izpodbijane sodbe.
Zato je bilo sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbo vezano na ugotovljeno dejansko stanje, torej tudi na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni privolila v prevzem dolga (2. in 4. odst. 446. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)) po pogodbi ("izjavi") med toženo stranko in N.L. z dne 12.6.1996 (priloga B2).
Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, se pokaže kot pravilna materialnopravna ocena sodišča prve stopnje o izjavi, ki jo je podala N.L.. Pogodba o prevzemu dolga ima namreč samo učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve, dokler upnik vanjo ne privoli, kakor tudi, če privolitev odkloni (5. odst. 446. čl. ZOR). Pri prevzemu izpolnitve se tretji zaveže proti dolžniku, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku (1. odst. 453. čl. ZOR), vendar pa ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu; zato upnik nasproti njemu nima nobene pravice (3. odst. 453. čl. ZOR).
Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP/77). Sodišče druge stopnje namreč tudi ni zasledilo sicer uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev (2. odst. 365. čl. v zvezi z 2. odst. 354. čl. ZPP/77), medtem ko kakšnih drugih kršitev tožena stranka v pritožbi ni konkretizirala.