Appeal allowed: Enforcement on wages limited to two-thirds while preserving minimum wage due to Constitutional Court ruling.

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu, vsebovanem v tč. 1 izreka, spremeni tako, da se predlagana izvršba na plačo oziroma druge stalne denarne prejemke dolžnika dovoli do dveh tretjin plače oziroma drugih stalnih denarnih prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški izvršilnega postopka.

[JEDRO]

Določba 1. tč. prvega odstavka 102. čl. ZIZ z odločbo ustavnega sodišča (U-I-339/28, z dne 21/1-1999) ni bila razveljavljena. Zato se cit. določba uporablja še naprej, oziroma vse dotlej dokler zakonodajalec njene vsebine ne uskladi z zahtevami iz odločbe ustavnega sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo na plačo oziroma druge stalne denarne prejemke dolžnika do ene tretjine, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače. V presežku do predlaganih dveh tretjin teh denarnih prejemkov je bil izvršilni predlog zavrnjen (tč. 1 izreka). V ostalem (po predlogu) je sodišče prve stopnje predlagano izvršbo dovolilo in odmerilo stroške upnika.

Zoper zavrnilni del prvostopnega sklepa se je pritožila upnica. V pravočasni pritožbi navaja, da se pritožuje zaradi zmotne uporabe Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep spremeni tako, da izvšbo na plačo dolžnika dovoli v obsegu kot je predlagano v izvršilnem predlogu upnika.

Pritožba je utemeljena.

V obrazložitvi svoje odločitve pod tč. 1 izreka sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (odločba št. U-I-339/98, z dne 21/1-1999, objavljeno v Ur.

l. RS, št. 11/99, dne 19/2-1999), ki je v postopku za oceno ustavnosti nekaterih določb ZIZ odločilo, da je določba prve točke prvega odstavka čl. 102 ZIZ v nasprotju z ustavo, kolikor ne določa, da je nezarubljivi del plače sorazmerno višji v primeru, če dolžnik preživlja otroke ali druge osebe, za katere obstoji zakonita dolžnost preživljanja (tč. 2 izreka odločbe). Kot je razumeti razloge prvostopnega sklepa, je upnica, ki je vložila izvršilni predlog dne 6/5-1999, zaradi takšne odločbe Ustavnega sodišča RS upravičena predlagati izvršbo le do ene tretjine dolžnikove plače oziroma drugih stalnih denarnih prejemkov, vendar tako da ostane dolžniku najmanj znesek v višini zajamčene plače. Zato je sodišče prve stopnje izvršbo, ki je bila predlagana po tč. 1 prvega odstavka čl. 102 ZIZ le delno dovolilo. Zakaj prav v takšen obsegu, pa iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno.

Prejšnji Zakon o izvršilnem postopku - ZIP je v prvem odstavku čl. 93 določal, da je na osebni dohodek in pokojnino ter na nadomestilo osebnega dohodka mogoče seči z izvršbo na neprivilegirane terjatve do ene tretjine osebnega dohodka oziroma pokojnine. Z novim ZIZ je bila ta omejitev izvršbe spremenjena, tako da je sedaj na podlagi tč. 1 prvega odstavka čl. 102 tega zakona za neprivilegirane terjatve mogoče seči z izvršbo do dveh tretjin prejemkov, na katere se seže z izvršbo, vendar tako da dolžniku ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače. Prav za to določbo pa je - kot rečeno - ustavno sodišče ugotovilo, da je v nasprotju z ustavo.

Gola ugotovitev, da je določena normativna ureditev v nasprotju z ustavo predstavlja eno izmed tehnik odločanja, ki jo ustavno sodišče uporabi kadar oceni, da je zakon, drug predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil protiustaven ali nezakonit zato, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve oziroma odprave (prvi odstavek čl. 48 Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS). S takšno odločbo, ki je po svoji naravi ugotovitvena, torej ustavno sodišče zakonske ali druge določbe ne razveljavi oziroma odpravi, temveč jo pusti v veljavi in naloži zakonodojalcu, naj v določenem roku ugotovljeno protiustavnost odpravi. Dokler pa s strani zakonodajalca protiustavnost ni odpravljena, se takšna zakonska ali druga ureditev, kljub (oziroma ob) ugotovitveni odločbi ustavnega sodišča, uporablja še naprej.

V obravnavani zadevi zato sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti, kot da je dol. prve točke prvega odstavka čl. 102 ZIZ razveljavljena in samo (namesto zakonodajalca) oblikovati novega pravila, temveč bi moralo uporabiti cit. zakonsko določbo, tako kot je zapisana. To pa pomeni, da lahko upnik za neprivilegirane denarne terjatve predlaga izvršbo do dveh tretjin prejemkov, na katere se seže z izvršbo, vendar tako da dolžniku ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače, vse dokler ne bo ta določba ZIZ s strani zakonodajalca spremenjena v skladu z zahtevami iz odločbe ustavnega sodišča.

Prvostopni sklep je zato bilo potrebno zaradi zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeniti tako, kot izhaja iz izreka odločbe (tč. 3 čl. 380 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na dol. petega odstavka čl. 38 ZIZ.