Hunting organization liable for deer collision unless proves no fault despite road sign request.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

[JEDRO]

To, da je lovska organizacija zahtevala postavitev prometnega znaka, samo po sebi še ni dovolj za razbremenitev njene krivde za nesrečo zaradi naleta divjadi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 96.642,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1997 kot odškodnino za škodo na avtomobilu, ki ji je nastala zaradi naleta divjadi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženo stranko zavezalo, da mora tožnici povrniti 74.840,80 SIT stroškov postopka.

Zoper dajatveni del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in navaja, da lovska organizacija ni pooblaščena za postavljanje prometnih znakov. Lovska organizacija ima torej le dolžnost opozoriti upravljalca ceste na postavitev ustreznega prometnega znaka. To je tožena stranka tudi storila z dopisom z dne 12.6.1997, torej pet mesecev pred škodnim dogodkom.

Sodišču je predložila dokaze, da je tudi prejšnjemu upravljalcu Cestnemu podjetju N. že pred 12.6.1997 podala predlog za postavitev ustreznega prometnega znaka. Zato ji ni mogoče očitati opustitve njenih dolžnosti v zvezi s postavitvijo prometnih znakov, kar pomeni, da ni kriva za škodni dogodek.

Pritožba ni utemeljena.

Za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (četrti odstavek 71. čl. Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč - v nadaljevanju ZVGLD). Ob ugotovitvi, da je tožnici nastala škoda na avtomobilu zaradi naleta divjadi, je treba uporabiti določbo prvega odstavka 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in je dolžna lovska organizacija (ki upravlja lovišče) povrniti škodo, če ne dokaže, da je ta nastala brez njene krivde. Omenjena določba torej uzakonjuje načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa dopušča povzročitelju možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde. V procesnem smislu (po 219. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) to pomeni, da je toženemu povzročitelju škode v pravdi naloženo trditveno in dokazno breme, da je škoda nastala brez toženčeve krivde. Na splošno to pomeni, da je pri uzakonjenem načelu domnevne krivde povzročitelja škode predvsem tudi od procesne aktivnosti toženega povzročitelja odvisno, ali mu bo naloženo plačilo odškodnine.

Glede na procesne aktivnosti tožene stranke v obravnavanem primeru in ob upoštevanju njenih ugovorov, ki so bili med postopkom uveljavljani, pa ni mogoče pritrditi pritožbi, da je tožena stranka dokazala, da za škodo ni kriva. ZVGLD v 5. čl. določa, da upravlja lovska organizacija lovišče na podlagi lovskogospodarskega načrta ter da upravljanje lovišča obsega varstvo in gojitev divjadi, lov in uporabo divjadi ter urejanje in vzdrževanje lovišča. Predvideno je tudi, kakšni ukrepi pridejo v poštev za varstvo in gojitev divjadi.

Tožena stranka v tem sporu ni niti zatrjevala niti dokazovala in dokazala, da bi razen tega, da je upravljalcu ceste predlagala, naj postavi ustrezen prometni znak, storila karkoli, kar bi prispevalo k varstvu divjadi in varnosti prometa na cesti, preko katere divjad prehaja. Tožena stranka niti v pritožbi ne zatrjuje, da je predvidela in izvedla ukrepe, ki jih predvideva 5. čl. ZVGLD.

Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožena stranka kljub temu, da je zahtevala postavitev prometnega znaka, ni dokazala, da bi škoda nastala brez njene krivde, da ji torej ni uspelo izpodbiti v prvem odstavku 154. čl. ZOR uzakonjene domnevne krivde. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. čl. ZPP).