Appeal allowed; plaintiff must prove ownership before court can grant negative action for property rights.

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Tožnik, ki trdi, da ga toženec s posegi v lastninsko pravico vznemirja, mora dokazati, da je lastnik oziroma domnevni lastnik nepremičnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvo sodišče je z izpodbijano sobdo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na nepremičnini parc. št. X, zidanica, v izmeri 49 m2, vpisani pri vl.

št. Y k.o. Z, posebej pa je dolžan prenehati z rušenjem lesene ograje, ruvanjem trt in kolov, ter s podobnimi ravnanji. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan povrnniti tožniku vse njegove pravdne stroške v znesku 111.128,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge (1. odstavek 353. člena ZPP/77) in sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče, ki je v zadevi opravilo ogled na kraju samem, samo ugotovilo, da je toženec posegel v lastninsko pravico tožnika na parceli št. X, zidanica, k.o. Z, čeprav na terenu sploh ni bila opravljena identifikacija parcele, kar bi moral opraviti strokovnjak - geometer in to ne more biti prepuščeno laični oceni sodišča. V dokaznem postopku bi moral izvedenec ugotoviti, do kje sega parcela X k.o. Z, saj se tožbeni zahtevek glasi na opustitev poseganj v lastninsko pravico, ne pa da sodišče govori o priposestvovanju spornega dela parcele. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, na kateri parceli so bile trte dejansko posajene, in prav tako ne, kje je stala lesena ograja. Sodišče ne obrazloži, s katerimi dokazi in na kakšen način je prišlo do zaključka, da je ograja stala ravno na škarpi, ko pa sta toženec in njegova žena povedala, da je delno stala tudi v zadnji vrsti vinograda.

Pritožba je utemeljena.

Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je tožnik lastnik parcele št.

X k.o. Z, da že več kot 20 let uživa funkcionalno zemljišče okoli zidanice do škarpe in to v skladu z dogovorom z dne 8.1.1958. Zatrjuje tedaj, da je v zvezi z dogovorom z dne 8.1.1958 zaradi priposestvovanja postal lastnik sveta med zidanico (parcela št. X) in škarpo. Ker toženec ugovarja, da je tožnik lastnik spornega sveta in zatrjuje svojo lastninsko pravico na svetu med škarpo in zidanico, se nakazuje možnost, da toženec po zemljiškoknjižnih podatkih ni posegel v parcelo št. X, marveč, da so bili posegi izvršeni na parc. št. (verjetno) L k.o. Z, katere zemljiškoknjižni lastnik je (verjetno) toženec, tožnik pa naj bi na njem na originarni način (priposestvovanje) pridobil lastninsko pravico, ki bi ga zaradi toženčevih posegov opravičevala do negatorne tožbe na pravni podlagi iz 42. člena ZTLR. Dvomi, na katere dejansko nakazuje tudi pritožba, so toliko tehtnejši, ker v spisu ni podatkov zemljiške knjige, mapna kopija (priloga A2) pa nakazano dilemo še potrjuje. Skratka: sodišče bo moralo najprej preveriti podatke v zemljiški knjigi (priložiti izpisek iz zemljiške knjige, narediti uradni zaznamek o svojih ugotovitvah o zemljiškoknjižnem stanju). Če bo ugotovilo, da po podatkih zemljiške knjige parcelo št. X k.o. Z predstavlja le zidanica s fundusom, potem bo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati tožečo stranko, da v skladu z zatrjevano trditveno podlago tudi oblikuje tožbeni zahtevek. Če bo tožnik temu primerno oblikoval svoj tožbeni zahtevek, potem bo moralo ugotoviti, ali je tožnik lastnik tega sveta (lahko tudi kot prehodno vprašanje), in če je (dokazno breme je na strani tožnika), ali ga je toženec vznemirjal pri izvrševanju lastninske pravice (pravna podlaga iz 42. člena ZTLR). Po doslej zbranih in ocenjenih dokazih pa ne more biti dvoma, da je tožnik svet med škarpo in zidanico (v kolikor ne nosi parc. št.

X k.o. Z) vsaj priposestvoval.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo po določbi 1. odstavka 370. člena ZPP/77. Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP/77.