Supreme Court allows appeal on lost earnings damages, remanding case to recalculate tax deductions.

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, ki se nanaša na plačilo 200.000,00 SIT odškodnine zaradi izgubljenega dohodka pri opravljanju tožničinih šiviljskih storitev in v odločitvi o pravdnih stroških pred sodiščema prve in druge stopnje, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodišči prve in druge stopnje sta sicer pravilno uporabili materialno pravo, ko sta po določilu 155. člena in 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89)

ugotavljali premoženjsko škodo, ki se je pri tožnici odrazila v zmanjšanju premoženja in preprečitvi njegovega povečanja. Pravilno sta ravnali, da sta potem, ko sta ugotovili, da se je tožnica poleg tega, da je gospodinjila, trajno ukvarjala tudi s šivanjem kot postransko dejavnostjo, ugotavljali obseg te dejavnosti. Tožnica v odgovoru na revizijo namreč utemeljeno opozarja, da je pomemben izgubljeni zaslužek, ki bi ga pričakovali ob normalnem teku stvari, ne glede na to, če je bil prijavljen upravnemu organu. Toda pri ugotavljanju višine škode je treba upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo nanjo, tudi davčne obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 1,410.000,00 tolarjev in ji povrniti 128.034,00 tolarjev pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.9.1995 dalje. V presežnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da se je tožnica poškodovala v prometni nesreči, za katero je odgovorna tožena stranka, ker jo je povzročil njen zavarovanec. Ko je ugotovilo nepremoženjsko škodo, ki jo je trpela zaradi nesreče, je prisodilo tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 200.000,00 tolarjev, za prestani strah 100.000,00 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 900.000,00 tolarjev, skupaj torej 1,200.000,00 tolarjev. Iz naslova premoženjske škode je prisodilo 10.000,00 tolarjev za potne stroške med zdravljenjem, izgubo na zaslužku zaradi izpada opravljanja šiviljskih storitev v obdobju 3 mesecev pa je ocenilo na 200.000,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, ki se je nanašala na prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in na odškodnino zaradi izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. V tem delu je potrdilo izpodbijano sodbo in toženo stranko obsodilo na povrnitev 27.688,00 tolarjev pritožbenih stroškov.

Proti sodbi drugostopenjskega sodišča je v zvezi s prvo sodbo pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Izpodbija samo tisti del sodbe, ki se nanaša na povrnitev premoženjske škode zaradi izgube tožničinega zaslužka med zdravljenjem v znesku 200.000,00 tolarjev, in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ta del tožbenega zahtevka ni utemeljen, ker se je tožnica doma ukvarjala s šivanjem več kot 40 let, a obrti ni imela prijavljene. Ker je to v nasprotju z veljavno zakonodajo in se je tožnica tako izognila plačilu davkov in prispevkov, je lahko zaračunavala nižje cene za svoje storitve in je zaradi večje konkurenčnosti na tržišču uživala bonitete. Zato tožena stranka meni, da delo "na črno" ni pravno varovana dobrina in predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Navaja mnenje Vrhovnega sodišča SRS z dne 27.6.1989 (Poročilo VSS, št. 1/89 stran 13 ali Pravnik, št. 11-12/89), po katerem opustitev upravne priglasitve ne zadošča za oceno, da oškodovančevega izgubljenega zaslužka, ki pred škodnim dogodkom ni bil prijavljen, ni mogoče šteti za pravno priznano in gotovo bodočo škodo. Dodaja, da je pred leti opustila redno delo zaradi vzgoje dveh otrok in da obseg šiviljske dejavnosti ni bil velik, je pa pripomogel k družinskemu proračunu. Če bi imela več prostora in časa, bi prijavila obrt.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta sicer pravilno uporabili materialno pravo, ko sta po določilu 155. člena in 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89)

ugotavljali premoženjsko škodo, ki se je pri tožnici odrazila v zmanjšanju premoženja in preprečitvi njegovega povečanja. Pravilno sta ravnali, da sta potem, ko sta ugotovili, da se je tožnica poleg tega, da je gospodinjila, trajno ukvarjala tudi s šivanjem kot postransko dejavnostjo, ugotavljali obseg te dejavnosti. Tožnica v odgovoru na revizijo namreč utemeljeno opozarja, da je pomemben izgubljeni zaslužek, ki bi ga pričakovali ob normalnem teku stvari, ne glede na to, če je bil prijavljen upravnemu organu. Toda pri ugotavljanju višine škode je treba upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo nanjo, tudi davčne obveznosti.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje pri ugotavljanju škode upoštevali nihanje obsega tožničinega dela in zaslužka ter (verjetno) nižje cene storitev zaradi konkurenčnosti, nista pa upoštevali davčnih obveznosti od tako ustvarjenega prihodka, sta zmotno uporabili elemente, ki so vplivali na višino zaslužka, ki bi ga bila tožnica ustvarila na zakonit način. V tem delu je utemeljena revizijska trditev, ki sodiščema očita, da sta zmotno uporabili materialno pravo, ker pri oceni premoženjske škode nista odšteli zneskov za plačilo tožničinih davčnih obveznosti.

Revizijsko sodišče, ki ugotovi, da je zmotno uporabljeno materialno pravo, je pooblaščeno za spremembo izpodbijane sodbe. Toda, ker v danem primeru zaradi zmotne uporabe materialnega prava niso bila ugotovljena odločilna dejstva, ki vplivajo na ugotovitev tožničine premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka v času zdravljenja, je revizijsko sodišče po določilu drugega odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišča druge in sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku na podlagi podatkov Uprave za družbene prihodke ugotoviti tožničine davčne obveznosti in upoštevati le tako očiščeni dohodek tožnice.

Ker je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in razveljavilo izpodbijani del sodbe, je po določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP pridržalo odločitev o revizijskih stroških. O njih bo odločilo prvostopenjsko sodišče s končno odločbo.