Civil court bound by final criminal verdict on criminal liability and damages assessment.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pravdno sodišče je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo pritožniku (v nadaljevanju: tožencu), da plača tožnici znesek 28.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1994 dalje do plačila in pravdne stroške v znesku 81.787,50 SIT s pripadki. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje toženec, uveljavlja vse tri pritožbene razloge (prvi odstavek 353. člena ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je tožnica nametala svoj pesek na njegov pesek, zato ga je moral odstraniti. Sicer pa tožnica ni z ničemer dokazala, da ji je nastala škoda, ki jo vtožuje.

Ta ji namreč ni nastala oziroma ji ni nastala v taki višini. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca, ki bi ocenil vrednost ničvrednega polkna. Izvedenec je imel gotovo v mislih drugo polkno, ki ga je tožnica vstavila ob adaptaciji hiše v njeno gradnjo. Skratka, šlo je za ničvredni material. Ker pa je toženec ugovarjal svojo terjatev v pobot, bi jo sodišče moralo oceniti in o tem odločiti.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec je bil s pravnomočno kazensko sodbo K 168/92 Okrajnega sodišča v Škofji Loki dne 7.6.1995 obsojen zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 233. člena KZ RS/1977. S pravnomočno kazensko sodbo je bilo tedaj ugotovljeno, da je toženec dne 19.5.1993 odstranil s tožničinega zemljišča 3 m3 peska, vrednega 8.000,00 SIT; 4.11.1993 balkonsko polkno, vredno 15.000,00 SIT; 28.4.1994 pa nametal na pralni pesek tožnice odpadni pesek, s čemer jo je zaradi sejanja peska oškodoval za 5.000,00 SIT.

Škodo, ki je bila ugotovljena tudi s pravnomočno kazensko sodbo, tožnica vtožuje v tej pravdi. Po določbi tretjega odstavka 12. člena ZPP/77 je v pravdnem postopku sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega.

Toženec, ki v pritožbi zatrjuje glede peska, da samovoljno ni ravnal, se glede na povedano ne more uspešno sklicevati na to, da za škodo ni kriv (154. člen ZOR). Čeprav je bila že s citirano kazensko sodbo ugotovljena tudi višina škode, ki je nastala tožnici, je imelo prvo sodišče tudi v izpovedbi tožnice in listinskih dokazih (priloge B3, 4, 5) vso podlago za svojo odločitev o višini škode, ki je nastala tožnici. Tudi, v kolikor bi bilo mogoče pritožnikovo oceno o tem, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca, šteti kot njegov predlog za dopolnitev postopka z zaslišanjem izvedenca, ni videti, v čem naj bi to mnenje lahko pripomoglo k ugotovitvi drugačne višine škode, kot jo je ugotovilo prvo sodišče prav na podlagi izpovedbe tožnice in listinskih dokazov. Končno pritožba zaslišanja izvedenca niti ne predlaga.

Zmotno meni pritožba, da bi sodišče moralo odločiti tudi o toženčevem pobotnem ugovoru. Iz podatkov v spisu namreč ne izhaja, da bi toženec podal pobotni ugovor. Takšnega ugovora ne more predstavljati vložena tožba, ki pa se je zaradi izteka pogojev iz 216. člena ZPP/77 štela za umaknjeno.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. člena ZPP.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 166. člena ZPP).