Court ruled it can determine asset value late in proceedings for tax calculation purposes.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče lahko tudi kasneje in ne le na prvem naroku ugotavlja pravo vrednost premoženja, ki se deli.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijani sklepom je sodišče prve stopnje vrednost solastnega premoženja določilo na znesek 36.985.568,30 SIT. Predlagateljici je naložilo, da doplača sodno takso za predlog po tarifni št. 12/1 Zakona o sodnih taksah (ZST) v znesku 126.000,00 SIT tako, da bo za predlog plačala skupaj 135.000,00 SIT takse, za sklep pa ji je naložilo plačilo sodne takse v znesku 270.000,00 SIT.

Proti sklepu se je predlagateljica pravočasno pritožila. Formalno ne zatrjuje obstoja katerega od v zakonu predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je v predlogu za razdružitev solastnega premoženja, ki ga je predlagateljica vložila 10.07.1994, pomotoma izpadla označba vrednosti predmeta. To napako je predlagateljica odpravila tako, da je označila vrednost predmeta s posebno vlogo dne 24.5.1996. Sodišče na tako označbo vrednosti predmeta ni imelo pripomb in ni uporabilo določil Zakona o pravdnem postopku, da bi na prvem naroku ugotavljalo drugačno vrednost predmeta od navedene.

Sodišče je tako od označene vrednosti predmeta odmerilo tudi sodno takso za vloženi predlog, katero je predlagateljica poravnala.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odst. 18. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST) se za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), če ni v tem zakonu drugače določeno. Po določbi 2. odst. 40. čl. ZPP je v primeru, ko se tožbeni zahtevek ne tiče denarnega zneska, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. V 3. odst. istega člena pa je določeno, da v primeru, če je tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti, sestavi sodišča ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. Pravkar citirana določba torej ne omejuje pravice sodišča, da se prepriča o primernosti navedene vrednosti v predlogu na prvi narok, če gre za vprašanje višine taksne obveznosti. Sodišče prve stopnje je potemtakem pravilno upoštevalo specialno določbo tarifne številke 12 Zakona o sodnih taksah, po kateri se za predlog, da se opravi delitev stvari ali skupnega premoženja, plača taksa po vrednosti stvari in premoženja, ki se deli. Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi določbe 1. odst. 24. čl. ZST, ob upoštevanju tarifne št. 12, določilo vrednost premoženja, ki se deli tako, da je upoštevalo mnenja v postopku sodelujočih izvedencev. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odmerilo taksno obveznost predlagateljice in po pravilnem upoštevanju že plačane takse predlagateljici določilo znesek sodne takse, ki jo mora doplačati. Ta znesek je bil upoštevan tudi pri sklepu z dne 19.3.1998, ki je že pravnomočen.

Po navedenem se pokaže, da pritožba predlagateljice ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 2. točke 380. čl.

ZPP v zvezi z 2 odst. 18. ZST, zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.