Appeal allowed; debt acknowledgment requires transfer to court proceedings, not execution court decision.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court allowed the appeal against the execution court's decision to permit enforcement based on a notarial deed. The debtor argued only that a payment deferral agreement existed, not that the debt was invalid, and requested witness testimony to prove the agreement. The court held that since the debtor acknowledged the debt but contested its due date, the matter falls under court proceedings rather than execution proceedings. Consequently, the execution court was required to transfer the case to the first-instance court for a full trial on the merits.
Legislator headnote
AI generated2. odst. 53. čl. ZIZ; 1. odst. 59. čl. ZIZ: When a debtor acknowledges a debt but contests its due date or validity based on a deferral agreement, the execution court must transfer the case to the court of first instance for trial rather than deciding on enforcement.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi. Izpodbijani sklep se razveljavi in se zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
[JEDRO]
Kdaj je ugovor obrazložen, določa zakon: ko dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predloži dokaze. Dokaze kot sredstvo dokazovanja resničnosti trditev o pravno relevantnih dejstvih določa ZPP, med njimi tudi priče. Ker gre za procesno in ne materialno vprašanje, je dolžnik s tem, ko je k svojim ugovornim trditvam predlagal zaslišanje prič, zahtevi iz 2. ost. 53. čl. ZIZ zadostil. Izvršilno sodišče se v to, ali bodo priče vedele izpovedati kaj pravno pomembnega ali ne, ne more spuščati; takšna ocena je vnaprej tudi nemogoča.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo svoj sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je izvršbo dovolilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku.
Zoper sklep se pritožuje upnik in predlaga njegovo razveljavitev.
Opozarja, da je dolžnik zatrdil le, da je bil sklenjen dogovor o odlogu plačila, torej terjatev samo priznava. To pa pomeni, da je podana situacija, ko bi sodišče moralo postopati po določbah 1. odst.
59. čl. ZIZ. Ker dolžnik terjatev priznava, je odločanje o njeni utemeljenosti v pravdi nepotrebna. Kot je poudaril že v odgovoru na ugovor, pa še vedno meni, da je ugovor neobrazložen, saj s tem, ko je navedel priče, le prikazuje utemeljenost, ki je dejansko ni.
Pritožba je utemeljena.
Pritožnik sicer nima prav, ko trdi, da je ugovor neobrazložen. Kdaj je ugovor obrazložen, določa zakon: ko dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predloži dokaze (2. odst. 53. čl. ZIZ).
Dokaze kot sredstvo dokazovanja resničnosti trditev o pravno relevantnih dejstvih določa ZPP, med njimi tudi priče (235. čl. cit.
zakona). Ker gre za procesnopravno in ne materialnopravno vprašanje, je dolžnik s tem, ko je k svojim ugovornim trditvam predlagal zaslišanje prič, zahtevi iz 2. odst. 53. čl. ZIZ zadostil, izvršilno sodišče pa se v to, ali bodo priče vedele izpovedati kaj pravno pomembnega ali ne, ne more spuščati; takšna ocena je vnaprej tudi nemogoča.
Pravilno pa pritožba opozarja, da dolžnik ne osporava terjatve, ampak trdi le, da zaradi dogovora o odlogu plačila še ni zapadla in da je bil predlog za izvršbo preuranjen. To pomeni, da je podana situacija iz 1. odst. 59. člena ZIZ: dolžnik bo lahko trditev, da je bil dogovorjen odlog plačila, dokazal v pravdi, na katero ga bo izvršilno sodišče moralo napotiti.
Pritožbeno sodišče je zato moralo izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), prvostopno pa bo moralo dolžnika po 1. odst. 59. čl. ZIZ napotiti na pravdo.