Appeal dismissed; debt repayment does not constitute significant damage justifying execution delay under ZIZ.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Temeljni pogoj za odlog izvršbe je po dolžniku izkazana verjetnost, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo. Sama realizacija izvršbe za dolžnika ne predstavlja takšne škode.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ne ugodi predlogu dolžnikov za odlog izvršbe, ki se nadaljuje po sklepu istega sodišča z dne 4.3.1999, opr. št. In 99/00011-2, zaradi izterjave 174.408,00 ATS z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1999 dalje do plačila ter priznanih izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje tega sklepa do plačila.

Proti temu sklepu se pritožujeta dolžnika brez navedbe pritožbenih razlogov. V pritožbi poonovno navajata, da lahko dolg poplačata do konca leta 1999. Za razliko od prejšnjega leta, ko se je njuna štiričlanska družina preživljala le z eno plačo, pa sta v tem letu oba zaposlena in si prizadevata, da bi čimprej zbrala denar za poplačilo dolga. Po mnenju pritožnikov bi z izvršbo, ki je dovoljena na njuno stanovanjsko hišo, pretrpela znatnejšo škodo, saj jim le-ta predstavlja dom, v katerem živita skupaj z dvema šoloobveznima otrokoma. Formalnega pritožbenega predloga nista ponudila, sicer pa predlagata "presojo ugovora v njuno korist".

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 71. člena ZIZ je temeljni pogoj za odlog izvršbe po dolžniku izkazana verjetnost, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo, hkrati pa je podan vsaj še eden od osmih navedenih posebnih pogojev. Nadalje lahko sodišče po določbi drugega odstavka 71. člena ZIZ za tri mesece odloži izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi. Odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru dolžnika nista izkazala razloga za odlog izvršbe - da bi pretrpela znatnejšo škodo, je pravilna in zakonita. Sklicevanje dolžnikov na nesolventno stanje v letu 1998 in s tem tudi posledično povezana namera o načinu vračila dolga je neupoštevna, saj ne vpliva na odlog prisilne izterjave upničine denarne terjatve, ki je bila zavarovana s hipoteko na nepremičninah dolžnikov na podlagi sporazuma strank (glej A2 in A3). V tej smeri je bila torej dovoljena predlagana izvršba, saj dolžnika svoje obveznosti nista prostovoljno izpolnila ravno zaradi zatrjevane plačilne nesposobnosti. Neutemeljeno je tudi navajanje pritožnikov, da bi z izvršbo na stanovanjsko hišo pretrpela znatnejšo škodo, saj sta morala računati s takšnim poplačilom, ko sta s hipoteko sporazumno zavarovala upničino terjatev. Tako se izkaže, da realizacija izvršbe sama zase in kot končni cilj tega postopka ne more biti za dolžnika tista znatnejša škoda, ki bi bila glede na zgoraj citirano določbo predvidena za odlog izvršbe.

Ker torej obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba pritožbo dolžnikov, upoštevaje določbo prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99), na podlagi določbe 2. točke 380. člena dosedanjega ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.