Court allows new enforcement measures when prior ones fail to fully satisfy the creditor's claim.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the debtor's appeal against a first-instance decision permitting additional enforcement measures like seizure and auction. The debtor argued that the lower court misapplied Article 27 of the Enforcement Act by allowing measures that could economically destroy their livelihood, citing Articles 128-135 of the same act. The court rejected this, ruling that the decision was based on Article 27 of the Enforcement and Security Act, which permits new enforcement means when previous ones are insufficient, without requiring economic destruction of the debtor.
Legislator headnote
AI generatedArticle 27 of the Enforcement and Security Act; Article 30 of the Enforcement and Security Act: A court may authorize new enforcement measures if the creditor will not receive full satisfaction of their claim through previously authorized means.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Sodišče lahko dovoli novo sredstvo izvršbe, če ugotovi, da s prejšnjim sredstvom ne bo upnik prišel do popolnega plačila svoje terjatve.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep, s katerim je sodišče ugodilo predlogu za dopolnitev predloga za izvršbo, glede izvršilnega sredstva in dovolilo, da se lahko izvršba opravi tudi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnih stvari dolžnice.
Zoper ta sklep se pritožuje dolžnica, ki očita sodišču zmotno uporabo določbe 27. čl. ZIZ, ki govori o alternativnih obveznostih dolžnika po izbiri, ne pa o tem, da se lahko dovoli novo izvršilno sredstvo.
Poleg tega pritožnica meni, da bi moralo pri presoji konkretne zadeve sodišče odločati po vsebini in upoštevati smisel in vsebino določb členov 128 do 135 ZIZ, kajti dolžnica lahko plačuje svoje obveznosti v skladu z svojimi zmožnostmi. Če bi veljalo naziranje sodišča je pravzaprav brezpredmetno stališče zakonodajalca, da se lahko zarubi le del plače, kajti zakonodajalec prav gotovo take določbe ni postavil brez logike in smisla, pač pa je zasledoval cilj, da se upnik poplača, ne da bi se dolžnika ekonomsko ogrozilo. Namreč, če ne bi bilo tako, bi lahko dolžniku vzeli celo plačo, dolžniku pa potem prepustili naj za svojo eksistenco poskrbi sam s prodajo svojih premičnin. Dolžnica je mnenja, da je s tem ko redno poravnava svoje obveznosti pokazala, da je pripravljena poravnavati obveznosti tudi v bodoče in ni videti razloga, da sodišče dovoli vse možne oblike izvršbe, ki posledično pomenijo ekonomosko in eksistenčno uničenje dolžnice.
Pritožba ni utemeljena.
Predvsem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje svojega sklepa ni oprlo na določbo 27. čl. ZIZ, pač pa na določbo 27. čl. ZIP. Ta člen pa govori o sredstvih izvršbe kot govori o sredstvih izvršbe tudi 30. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki je začel veljati dne 15.10.1998. Tudi nadaljnje stališče pritožbe, da bi moralo sodišče upoštevati smisel in vsebino določb členov 128 do 135 ZIZ ni na mestu, kajti tako Zakon o izvršilnem postopku, kot Zakon o izvršbi in zavarovanju določata, da je predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska ali materialna pravica, v kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe. Nikjer ni rečeno, da bo s tem, ko se bo izvršba opravila z novim izvršilnim sredstvom opravljala tako, da bo pomenila ekonomsko in eksistenčno uničenje dolžnice, saj zakon določa, da so določena sredstva izvzeta iz izvršbe in tako ni bojazni, da bi bila dolžnica ekonomsko ogrožena.
Pritožbeno sodišče je torej zavrnilo pritožbo dolžnice saj je sodišče pravilno uporabilo tako materialno kot procesno pravo, katerih kršitev smiselno uveljavlja dolžnica v svoji pritožbi.