Appeal dismissed; employer liability requires proof of misconduct and causation absent in negligence claim.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker so v trditveni podlagi izostale navedbe in dokazi o nedopustnem ravnanju tožeče stranke in o vzročni zvezi med ravnanjem in škodo, ni bilo mogoče ugotoviti odškodninske odgovornosti tožene stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožnikovo tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek) za plačilo 300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Ugotovilo je, da delodajalcu, pri katerem je bil zaposlen tožnik, ni mogoče pripisati odgovornosti za nastalo poškodbo tožnika in da torej ni podan temelj odškodninske odgovornosti. Zato zavarovalna družba, pri kateri je imel delodajalec zavarovano odgovornost, ni dolžna kriti nastale škode.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je podan temelj tožbenega zahtevka. Temelj je priznavala tožena stranka že v postopku, ki je tekel v pravdi, v katerem je priznala določeno odškodnino. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje in ki naj bi pomenili, da je za nezgodo kriv tožnik sam, ne drže. Način dela je bil pri podjetju vedno tak, kot ga je opravil tožnik v konkretnem primeru. Ni bilo v navadi, da bi kateri od delavcev hodil po stolico 40 m daleč naokrog. Vedno se je v takih primerih splezalo skozi okno oziroma odprtino, kar je storil tudi tožnik in kar bo lahko potrdil kot priča A. P., ki je bil očividec in ki je tudi sam enako ravnal.

Da bi bil tak način dela prepovedan, ni bilo navedeno v gradivu o varstvu pri delu.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je odgovornost podjetja kot tožnikovega delodajalca v tem primeru lahko le krivdna v smislu 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V nadaljevanju pa je ugotovilo, da v zvezi s škodnim dogodkom, ko si je tožnik skrajšal pot in splezal skozi odprtino okna približno 1,5 m nad tlemi in si pri tem zvil gleženj, tedanjemu tožnikovemu delodajalcu ni mogoče očitati kakšnega nedopustnega oziroma prepovedanega ravnanja.

Tožeča stranka gornjemu oporeka v pritožbi s trditvijo, da je temelj zahtevka podan, saj ga je tožena stranka v postopku pred pravdo priznavala in izplačala določeno odškodnino. To stališče tožeče stranke je zmotno. Res sta pravdni stranki pred pravdo podpisali poravnavo za izplačilo odškodnine 190.000,00 SIT (A2 in B4). V navedenih listinah tožena stranka ni podala nobene izjave o priznavanju svoje odgovornosti. Odločilno pa je, da tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja nov odškodninski zahtevek za novo škodo, v odškodninskem pravu pa velja pravilo, da je potrebno odškodninsko odgovornost o širšem smislu ugotavljati za vsako škodo posebej oziroma v vsaki odškodninski pravdi posebej. V tej pravdi tožena stranka odškodninske odgovornosti ne priznava, kar pomeni, da jo je potrebno ugotoviti in sklicevanje na preteklost ne zadošča.

V zvezi z ugotovljeno odsotnostjo odškodninske odgovornosti tožene stranke v tej pravdi ne more biti relevanten nov dokaz, to je priča A.P., ki naj bi pojasnil, da so pri podjetju vedno tako ravnali, kot je ravnal tožnik. Za ugotovitev obstoja odškodninskega delikta so kumulativno potrebni štirje elementi odškodninske odgovornosti, to je nedopustno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med ravnanjem in škodo in odgovornost oziroma krivda povzročitelja. Glede krivde povzročitelja škode je dokazno breme glede dejstev v zvezi z razbremenitvijo odgovornosti na strani tožene stranke. Toda glede vseh ostalih elementov je trditveno in dokazno breme na strani tistega, ki uveljavlja odškodninsko terjatev. Tožnik ni niti v tožbi niti kasneje navedel, v čem naj bi bila nedopustnost ravnanja delodajalca. Zato ima v tej zadevi izostanek trditev o nedopustnem ravnanju tožene stranke in o vzročni zvezi med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem za posledico, da ni bilo mogoče ugotoviti odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pokaže se torej, da je izpodbijana sodba v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna.

Ker tudi ni bilo kršitev postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (368. člen ZPP).