Appeal against enforcement order dismissed for late filing; appeal against costs rejected due to unjustified enforcement request.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe court dismissed the creditor's appeal against the first-instance decision to annul the enforcement order and suspend proceedings, ruling it was filed after the statutory deadline. The creditor argued the debtor should have paid via a specific account, but the court found the debtor had already fully settled the debt before filing the enforcement request. Consequently, the court rejected the appeal against the costs award because the creditor failed to justify the enforcement action.
Legislator headnote
AI generatedArticle 352 of the Civil Procedure Act; Article 38, paragraph 6 of the Enforcement Act; Article 154, paragraph 1 of the Civil Procedure Act: An appeal filed after the expiration of the appeal period must be rejected as untimely, and a party must bear enforcement costs if the enforcement request is unfounded despite prior debt settlement.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba zoper sklep z dne 10.8.1999 se zavrže, pritožba zoper sklep z dne 25.8.1999 se zavrne.
[JEDRO]
Če stranka vloži pritožbo po izteku pritožbenega roka, je treba tako pritožbo zavreči.
[OBRAZLOŽITEV]
S sklepom z dne 8.10.1999 je sodišče prve stopnje ugodilo dolžnikovemu ugovoru ter sklep o izvršbi v celoti razveljavilo in ustavilo postopek.
S sklepom z dne 25.8.1999 pa je prvo sodišče odmerilo dolžnikove izvršilne stroške v višini 30.850,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter jih naložilo v plačilo upniku.
Zoper oba sklepa se pritožuje upnik zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga, da razveljavi napadena sklepa in pri tem upošteva delni umik predloga za izvršbo, ter da v preostalem delu sklep o izvršbi vzdrži v veljavi, dolžniku pa naloži plačilo vseh izvršilnih stroškov. V pritožbi navaja, da bi moral dolžnik svojo obveznost izpolniti tako, da bi nakazal dolgovani znesek na žiro račun upnikovega pooblaščenca, ne pa na njegov tekoči račun. Ker je dolžnik ravnal drugače, mora nositi škodne posledice, te pa so v konkretnem primeru stroški izvršilnega postopka. Dolžnik zato naj ne bi bil upravičen do povračila svojih stroškov.
Pritožba proti sklepu z dne 10.8.1999 (o razveljavitvi sklepa o izvršbi in o ustavitvi postopka) je prepozna, pritožba proti sklepu z dne 25.8.1999 (o odmeri dolžnikovih izvršilnih stroškov) ni utemeljena.
Sklep z dne 10.8.1999, s katerim je prvo sodišče ugodilo dolžnikovemu ugovoru ter sklep o izvršbi z dne 7.4.1999 v celoti razveljavilo in ustavilo postopek, je upnik prejel dne 23.8.1999. Pritožbo proti temu sklepu je upnik vložil dne 3.9.1999, to je po izteku 8-dnevnega pritožbenega roka. Prepozno pritožbo je torej bilo treba zavreči v skladu z določbo 352. čl. ZPP.
Upnikova pritožba proti sklepu z dne 25.8.1999, s katerim je prvo sodišče odmerilo dolžnikove izvršilne stroške, pa je bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno. V postopku pred prvim sodiščem se je izkazalo, da je bil predlog za izvršbo neutemeljen, saj je dolžnik pred vložitvijo predloga za izvršbo v celoti poravnal svojo obveznost do upnika. Končni rezultat je, da upnik s svojim predlogom za izvršbo v tem postopku ni uspel, zato je v skladu s šestim odst. 38. čl. ZIZ in v zvezi s prvim odst. 154. čl. ZPP dolžan dolžniku povrniti stroške, ki so mu nastali v tem postopku. O upnikovi pritožbi zoper oba prvostopna sklepa je bilo torej odločiti tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.