Appeal partially allowed: probation period extended due to victim harm, but sentence upheld for confession.

Pritožbi državnega tožilca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v pogojni obsodbi, izrečeni obtoženi R.D., določena preizkusna doba podaljša na 3 (tri) leta, v preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtožena R.D. je dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

[JEDRO]

Obtoženka je v postopku storitev kaznivega dejanja odkrito priznala, zato njenega zanikanja dejanja oškodovanki neposredno po dogodku, pri čemer je tudi pojasnila, v kakšnih okoliščinah je dejanje zanikala, le ni moč dati takšne teže, kot to zatrjuje pritožnik. Njen pozitiven odnos se kaže tudi v takojšnji povrnitvi vse škode oškodovanki, tudi tiste, ki ji je bila povzročena zaradi pridobitve dokumentov. Zato pritožba, ki se zavzema za zvišanje določene kazni v pogojni obsodbi ni utemeljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženko spoznalo za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja po členu 250/III KZ, ji izreklo pogojno obsodbo in v njej ob uporabi omilitvenih določil določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta.

Obtoženki je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo je državni tožilec vložil pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal ugoditev pritožbi tako, da se obtoženki določena kazen zapora v pogojni obsodbi zviša in podaljša preizkusna doba.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu sodbe in pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ocenilo, da je bila obtoženki v pogojni obsodbi določena kazen osmih mesecev zaproa primerna teži kaznivega dejanja in stopnji krivde ter so razlogi izpodbijane sodbe za uporabo militvenih dolčoil sprejemljivi. Obtoženka je v postopku storitev kaznivega dejanja odkrito priznala, zato njenega zanikanja dejanja oškodovanki neposredno po dogodku, pri čemer je tudi pojasnila, v kakšnih okoliščinah je dejanje zanikala, le ni moč dati takšne teže, kot to zatrjuje pritožnik. Njen pozititven odnos se kaže tudi v takojšnji povrnitvi vse škode oškodovanki, tudi tiste, ki ji je bila povzročena zaradi pridobitve dokumentov. Obtoženka tudi ni takoj vnovčila vseh čekov, kot to trdi pritožnik, ampak le tri, ne pa tudi četrtega, ki ga je prav tako vzela oškodoavnki, kar nedvomno kaže njen pozitvini odnos takoj po dejanju, ne pa le v kazenskem postopku. Zato pritožba, ki se zavzema za zvišanje določene kazni v pogojni obsodbi ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožnikom, da je bila obtoženki določena preizkusna doba enega leta prekratka prav zaradi okoliščine, da je dejanje storila v škodo sodelavke na delovnem mestu, ko ji je vzela čekovne blankete in jih nato takoj vnovčila. Obtoženka, ki bi se lahko še znašla v takšni situaciji, mora zato biti na preizkušnji dalj časa. Po oceni sodišča druge stopnje je primerna preizkusna doba tako iz specialne kot tudi generalne pervencije, kot pravilno meni pritožnik, daljša. zato je v tem delu ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je preizkusno dobo podaljšalo na tri leta.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 98/I v zvezi s členom 95/I ZKP.