Criminal appeal court quashes first instance judgment for erroneous fact-finding and incomplete assessment of victim's fear.

Pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je na podlagi izpovedb oškodovanca in priče, podprtih s potrdilom pošte o oddani pošiljki in ugotovitvijo, da je bila pošiljka naslovljena na pravi obdolženčev naslov, zmotno zaključilo, da ni dovolj dokazov, da je bil obdolženec tisti, ki je po telefonu izrekel grožnje na račun oškodovanca, pa čeprav je priča potrdila, da se je pri tem skliceval na vsebino le en dan pred inkriminiranim dogodkom poslanega dopisa. Ker se ob povedanem sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem oškodovančeve ogroženosti, je bilo potrebno ugoditi pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca ter izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje iz razloga po 3. tč. 358. čl. ZKP oprostilo obdolženca obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po čl. 145/I KZ ter glede na takšno odločitev oškodovancu kot tožilcu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega po subsidiarni obtožbi in mu izreče primerno kazen, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

V celoti je potrebno pritrditi pritožbenim izvajanjem pooblaščenca oškodovanca kot tožilca, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zmotno ocenilo vsa v sodbi navedena in v pritožbi ponovljena dejstva ter bi vsaj po objektivni plati po izvedenem dokaznem postopku moralo priti do drugačnih dokaznih zaključkov. Za takšno ugotovitev je imelo zanesljivo podlago v izpovedbah oškodovanca in priče M. M., potrjene s poštnim potrdilom o sprejemu pošiljke, naslovljene na pravi obdolženčev naslov, ter ugotovljenimi okoliščinami o medsebojnem odnosu obdolženca in oškodovanca kot tožilca pred inkriminiranim dogodkom, pri čemer ni mogoče obiti niti vsebine dopisa sodnika za prekrške, ki posredno potrjuje oškodovančeve navedbe o obdolženčevi konfliktni osebnosti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o pomanjkanju dokazov s posledično uporabo načela "in dubio pro reo" je tedaj tudi po oceni pritožbenega sodišča napačna. Ker pa se sodišče prve stopnje glede na sprejeto odločitev ni ukvarjalo s subjektivno platjo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, niti zato v razlogih sodbe ocenjevalo resnost obdolženčeve grožnje, predvsem pa ne pri oškodovancu izzvan občutek osebne ogroženosti, strahu in nemira, dejansko stanje ni le zmotno, pač pa tudi nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo potrebno že izvedeni dokazni postopek dopolniti le še v nakazani smeri ter nato ob bolj poglobljeni analizi izvedenih dokazov ponovno oceniti, ali obdolžencu v resnici kaznivo dejanje ni dokazano, pri čemer bi glede na določilo VI. odst. 112. čl. KZ bilo utemeljeno glavno obravnavo razpisati v najkrajšem času.